Tiskane izdaje
Berlin − Nemčija je več kot tri mesece po parlamentarnih volitvah še brez nove vlade tudi po zaslugi nacionalistične Alternative za Nemčijo, ki je sredinskim strankam odvzela veliko političnega prostora.
S svojimi ljubezenskimi zgodami in nezgodami ter osebnim bankrotom je nekdanja teniška legenda Boris Becker pogost gost na straneh nemškega rumenega tiska, oče štirih otrok iz treh zvez pa najbrž ni računal, da bo njegov najstarejši sin v domovini označen za napol črnca. Tako je 23-letnega Noaha Beckerja iz zakona z Barbaro Feltus, hčerko znanega ameriškega fotografa temne polti in nemške učiteljice, na twitterju imenoval dresdenski politik AfD Jens Maier, eden od poslancev najbolj nacionalistične nemške stranke v bundestagu. Tudi najbolj šovinistične in rasistične?
Mladi, v Münchnu rojeni glasbenik in slikar, ki se je po ločitvi staršev z mamo preselil v Miami, je v reviji Emotion govoril o rasizmu v svoji drugi, a tudi prvi domovini: »Da, zaradi barve svoje kože sem bil že napaden. V primerjavi z Londonom ali Parizom je Berlin zelo belsko mesto. Če me danes pozdravi temnopolti moški, sem zaradi različnih negativnih izkušenj veliko bolj solidaren z mojimi brati.«
Te izjave so sodnika iz Dresdna, trdnjave nemških »patriotskih« in protitujskih gibanj, spodbudile k zapisu o malem »Halbnegerju«, čigar obnašanje naj bi si bilo mogoče razložiti le s preveč pozornosti, ki jo dobiva. Sredinska nemška javnost je ogorčena in Jens Maier zdaj zatrjuje, da tvita ni napisal on, ampak njegov sodelavec. Tega bo lahko predstavil na sodišču, saj je oče Boris Becker že napovedal tožbo.
Poznavalci dvomijo, da se bo Maier zlahka izvlekel, saj je v preteklosti že govoril o nemškem kultu krivde in vzpostavljanju »mešane rase« s priseljevanjem. Poleg tega je v intervjujih hvalil skrajnodesničarsko NPD, pripisujejo pa mu tudi politično bližino razvpitemu turinškemu voditelju AfD Björnu Höckeju, za katerega je berlinski spomenik holokavstu spomenik sramote v samem srcu prestolnice, česar menda ne bi naredilo nobeno drugo ljudstvo na svetu.
Več sto kazenskih prijav si je v zadnjih dneh prislužila tudi visoka političarka AfD Beatrix von Storch, ki se je po letošnjih novoletnih praznovanjih pritožila zaradi informacij kölnske policije tudi v nemščini, francoščini, angleščini – in arabščini: »Ali hočete tako miriti barbarske, muslimanske, nasilne moške tolpe?« Pri Twitterju so za več ur zaprli njen račun in politiki AfD se zdaj pritožujejo tudi zaradi »cenzure« pravosodnega ministra Heika Massa.
Pritožbe branilcev svobode govora
Prvega januarja je namreč začel veljati nov zakon proti sovražnemu govoru na internetu, ki voditelje Alternative za Nemčijo spominja na metode vzhodnonemške tajne policije Stasi. Pri Twitterju so izbrisali tudi izjavo parlamentarne prvakinje Alice Weidel o »uvoženih, pretepavajočih in z noži zamahujočih migrantskih bandah«.
Vsaj zaradi izbrisa tvita Beatrix von Storch se že pritožujejo tudi nekateri nemški branilci svobode govora. »Preziram, kar pravite, a bom do smrti zagovarjal vašo pravico, da to poveste,« v istem časopisu navajajo besede pisateljice Evelyn Hall, pripisane francoskemu razsvetljencu Voltairu. Tudi novinar Julian Reichelt kritizira novo medijsko zakonodajo socialdemokratskega pravosodnega ministra, ki od socialnih omrežij v roku štiriindvajsetih ur zahteva odstranitev »očitno nezakonitih« izjav.
Novinarju se zdi še posebej boleče, da mora zagovarjati pravico do svobodnega govora stranke, ki se zavzema za »nesvobodno Nemčijo, manj strpno Nemčijo«, a po njegovem prepričanju opredelitev v novem zakonu omogoča prepoved vsega in vsakogar. »Vlada mora končno spoznati, da ni mogoče prepovedati mnenj, niti najbolj neokusnih med njimi, v času socialnih medijev pa tudi ni mogoče ničesar prikriti.« Zakon po novinarjevem prepričanju iz politikov AfD dela žrtve in jih potrjuje v njihovih najbolj nevarnih parolah: da v Nemčiji o nekaterih stvareh, po njihovem prepričanju resnicah, ni več mogoče govoriti.
»Svoboda govora varuje tudi odbijajoče in odurne izjave, ni pa nobeno opravičilo za kazniva dejanja,« na te očitke odgovarja izvrševalec funkcije pravosodnega ministra Maas. »Pozivi na umor, grožnje, žalitve, ščuvanje ali laži o Auschwitzu niso izraz svobode mnenja, ampak napadi na svobodo mnenja drugih.« Tako kot vsi drugi mediji morajo po njegovem prepričanju to spoštovati tudi socialna omrežja.
