Občutek varnosti, ki se je spremenil v grozo

Za mnoge je bil koncert Ariane Grande prvi v življenju.

Objavljeno
23. maj 2017 18.24
TOPSHOT-BRITAIN-ATTACK
Jure Kosec
Jure Kosec

Narava grožnje, s katero se sooča Zahod, se ni spremenila, primarni tarči ekstremistov sta še vedno svoboda in zahodni način življenja. Toda z vključevanjem otrok v to kombinacijo je bilo doseženo novo dno.

Britanska policija je v zadnjih letih redno opozarjala na veliko verjetnost večjega terorističnega napada. Razlog za to so bili napadi v Parizu, Bruslju, Nici, Berlinu in Stockholmu, kjer je bilo na bolj ali manj sofisticiran način ubitih na desetine ljudi. Visoka stopnja ogroženosti je bila v veljavi od leta 2014, kar je pomenilo, da je bil napad zelo verjeten. Toda grožnja se je kljub temu zdela nekako oddaljena. Med drugim zahvaljujoč rigoroznim varnostnim ukrepom, ki so Britanijo na nek način izolirali od celinske Evrope, v času ko so druga velika mesta žalovala za žrtvami nesmiselnih zločinov. Marčevski napad v londonskem Westminstru je zahteval šest življenj, a je po svoje še enkrat dokazal, kako težko tisti, ki želijo povzročiti maksimalno škodo, dejansko uresničijo svoje bolne načrte. Khalid Massood ni prišel daleč, preden so ga za vedno zaustavili policijski streli.

Prvi koncert

Napad v Manchestru je to logiko obrnil na glavo in pokazal, kako Otok ni nič bolj varen pred napadi velikih razsežnosti kot drugi deli Evrope. Škoda, ki jo je povzročil samomorilski napadalec, ko se je razstrelil v avli dvorane, dan zatem še ni bila povsem jasna. Po zadnjem štetju je v eksploziji, katere odmev je bilo mogoče slišati po celotnem prizorišču, umrlo 22 ljudi, 59 jih je bilo ranjenih. Da so bili med umrlimi in ranjenimi tudi otroci, ni presenetljivo. Saffie Rose Roussos, ki so jo identificirali kot najmlajšo žrtev eksplozije, je bila stara komaj osem let. Na koncert je odšla skupaj z mamo in starejšo sestro, ki sta napad preživeli. Ariana Grande, 24-letna ameriška popzvezdnica, s svojo glasbo navdušuje predvsem mlade generacije, otroke in najstnike, za katere je bil koncert morda prvi v njihovem življenju. Nihče od njih ni niti pomislil, da bo lahko tudi zadnji. Za to preprosto ni imel razloga.

Težko si je zamisliti, da bi si napadalec dogodek, ki je bil primarno namenjen mlajši publiki, izbral po pomoti. Tudi pri najmanj sofisticiranih napadih, ki smo jih v zadnjih letih videli po Evropi, so si storilci svojo tarčo izbrali skrbno, čeprav se je na prvi pogled njihova izbira morda zdela popolnoma naključna. Z ubijanjem obiskovalcev koncertov, festivalov, sejmov, restavracij in veleblagovnic so želeli poslati sporočilo, ki je bilo usmerjeno proti svobodi, enakopravnosti, odprtosti, predvsem pa proti nalezljivemu, a pogosto varljivemu občutku varnosti.

Ta je bil prisoten tudi v dvorani v Manchestru, kjer je nastop spremljalo več tisoč ljudi, vse dokler se ni spremenil v grozo, ki se je nadaljevala pozno v noč in jutro, ko so starši in svojci poskušali priti do informacij o tem, kaj se je zgodilo z njihovimi hčerami in sinovi. »Vse, kar vem, je, da je bila v dvorani skupaj s prijateljico na koncertu Ariane Grande in da se še ni pojavila,« je v intervjuju za ITV povedala mati 15-letne Olivie Campbell. »Nobenih novic ni, preprosto moram počakati. Čakam jo doma, če se bo slučajno pojavila tu.« Zgodbe staršev, ki niso vedeli, kaj se dogaja z njihovimi otroci, so si bile podobne, vse po vrsti srce parajoče.

Meje odpornosti

Odkar je v Parizu novembra 2015 skupina džihadistov v strelskem pohodu ubila 130 ljudi, od tega 90 v znanem koncertnem prizorišču Bataclan, se je narava terorističnih groženj po navedbah britanskih varnostnih organov začela spreminjati. Lanska opozorila metropolitanske policije, da želijo pripadniki skrajne skupine Islamska država povzročiti »ogromno in spektakularno« škodo z napadi na kraje, dogodke in prireditve, ki jih enačijo z zahodnim načinom življenja, so predvidela ponedeljkovo dogajanje. Policiji in varnostnim službam kljub temu ni uspelo preprečiti najnovejše v dolgi vrsti tragedij.

»Vsa teroristična dejanja so strahopetni napadi na nedolžne ljudi, toda ta napad izstopa po svoji neverjetni boječnosti, s tem ko si je za tarčo namerno izbral nedolžne otroke in mladostnike, ki bi morali uživati v eni najbolj nepozabnih noči v njihovem življenju,« se je na dogodke v Manchestru odzvala britanska premierka Theresa May. Podobne obsodbe je bilo mogoče slišati tudi iz ust voditeljev ostalih političnih strank in z vsega sveta.

Ponedeljkov napad je bil največje teroristično dejanje na britanskih tleh po napadih v Londonu leta 2005, ko je na postajah podzemne železnice in na mestnem avtobusu simultano odjeknilo več eksplozij, v katerih je umrlo 56 ljudi. Napade pred 12 leti so Britanci hitro preboleli. Kako se bodo soočili z najnovejšo tragedijo, je kljub temu težko napovedati. Napačno bi bilo pričakovati, da je odpornost družbe, ene najbolj tolerantnih na svetu, brezmejna. Tako kot bi bilo napačno pričakovati, da so odgovori na varnostna vprašanja, ki jih poraja mednarodni terorizem, lahki in enoznačni.