»Obsedeni smo, ker smo strašansko raljivi«

Pariz – Prizorišče svetovnega podnebnega vrhu (COP21) v kongresnem centru v Le Bourgetu na obrobju francoske prestolnice je urejeno kot majhno mesto in deluje kot svet v malem.

V dvoranah so restavracije s francoskimi in drugimi specialitetami. Vplivnejše države so si postavile paviljone, na katerih predstavljajo svoja podnebna prizadevanja in znanstvena dognanja. V ameriškem paviljonu, na katerem je velik model Zemlje, so strokovnjaki Nase predstavljali nove dosežke pri analizi toplogrednih plinov v ozračju. Med konferenčnimi dvoranami je širok koridor, imenovan Elizejske poljane, ki vodi do rdeče makete Eifflovega stolpa, narejene iz »recikliranih« kovinskih stolov.

Na koridorju je ves dan vrvež. Delegati hitijo na zasedanja, ki sledijo drugo drugemu ali so istočasno. Kolegi s televizij v živo poročajo v svoje informativne programe. Sprehajajo se gostje v tradicionalnih oblačilih iz Afrike, južnoameriški staroselci so imeli v laseh peresa. Znotraj konferenčnega centra strogih varnostnih ukrepov ni čutiti. Popolnoma drugače je na poti od Pariza proti Le Breugetu, na kateri vlake spremlja množica do zob oboroženih policistov in vojakov. Manj kot tri tedne po terorističnih napadih napetost v Parizu še ni izginila.

Bogati so odšli brez zavez

Tudi aktivistov je manj. Zaradi izrednega stanja so demonstracije v Parizu prepovedane. Nekaj aktivistov se je konference udeležilo kot predstavniki nevladnih organizacij. Daniel Voskoboynik iz Velike Britanije je vodil protestno predstavo, ki jo je pripravil s kolegi iz evropskih Mladih prijateljev Zemlje. Ducat aktivistov je nosil transparente v slogu Kockate z našo prihodnostjo!, voditelje industrijskih sil so primerjali z lažnivim Ostržkom, govorili so dolgoletni neodgovorni »ogljični bonanci« Zahoda.

»Voditelji bogatih držav so odšli iz Pariza brez zavez, ki bi bile pravične. Povsem logično je, da imata Nemčija in Velika Britanija veliko večjo odgovornost in da morata narediti več kot kakšen Gabon. Z nobenim sporazumom, ki bo sprejet, ne bo dosežen cilj dveh stopinj, zato vrh nikakor ne bo uspešen,« je povedal Voskoboynik. Prepričan je, da bi ljudje morali vzeti stvari v svoje roke in svoje vlade »od Argentine do Slovenije« prisiliti, da začnejo ukrepati. Po njihovih izračunih so zaveze EU o znižanju izpustov zgolj petina tega, kar bi bilo v svetovnem merilu pošteno.

Luteranski pastor iz Osla Einar Tjelle je v Parizu že na peti podnebni konferenci in sodeluje v projektu poskusa vplivanja na politične odločitve. Na vrh je prišel v družbi imama in katoliškega škofa iz Osla. Predstavniki različnih veroizpovedi (muslimani, hindujci, kristjani) so se ob robu vrha zbrali na protestnem »kosilu«. Prijeli so drugega drugega za roke, krožniki pred njimi so ostali prazni. S takšnim postenjem so opozorili na žrtve lakote, ki jo v revnih delih sveta povzročajo podnebne spremembe.

»Bitka proti podnebnim spremembah je ekumenska in nasploh večverska. Kot verstva moramo v bitki proti podnebnim spremembam dvigniti tudi etični glas. Kombinirati bi ga morali z razvojem sodobne tehnologije, ki lahko prepreči podnebno katastrofo,« je povedal Norvežan Tjelle. Ravnanje njegove države ga spravlja v precep. Sicer so na Norveškem med najbolj naprednimi na področju obnovljivih virov, a so še vedno velik izvoznik nafte, ki povzroča izpuste v drugih državah. »Strogi moramo biti tudi do lastne vlade in ji gledati pod prste,« je povedal.

»Bitka za preživetje«

Najbolj dramatično se posledice vidijo v otoških državah. Anote Tong je predsednik Kiribatija, otoške države v osrednjem Pacifiku, sestavljene iz 33 koralnih atolov. Marca je ciklon Pam pri njih povzročil katastrofo s poplavljanjem. »Prej so cikloni odhajali od nas proti severu in jugu. Prvič se je vrnil proti nam. Pri nas človek ne more nikamor zbežati pred vodo. Nimamo hribov kot na Fidžiju. Obsedeni smo s podnebnimi spremembami, saj smo strašano ranljivi. Drugi govorijo o njih kot o prihodnosti. Mi že živimo z njimi,« je pripovedoval šef Kiribatija.

»Preden pride nevihta, dobiš informacije in se nanjo pripraviš. Tudi glede podnebnih sprememb vemo, kaj prihaja, a nič ne naredimo. Politiki smo osredotočeni le na prihodnje volitve,« je povedal Tong. V državi z okoli 100.000 prebivalci na ekvatorju že bijejo »bitko za preživetje«. Tudi če bi se izpusti toplogrednih plinov in zviševanje temperature ustavili, bi velike težave ostale. Tako niti od vrha v Parizu ne more pričakovati veliko, saj se bo preplavljanje njihovih otokov v vsakem primeru nadaljevalo.

Položaj v Kiribatuju je že postal dramatičen, pripravljajo strategije preseljevanja ljudi na tuje, kupili so že zemljišča na Fidžiju za svoje prebivalstvo. »Nočemo se seliti. To bi bilo le skrajno sredstvo,« je povedal Tong. Pojem podnebni begunci zavrača, bolje bi bilo uporabljati besedno zvezo preseljevanje z dostojanstvom kot pozitivno zgodbo. Ljudi bi morali vnaprej usposobiti in pripraviti na življenje v novem okolju. »Tako bi tisti, ki se bodo preselili v Avstralijo ali na Novo Zelandijo, postali predsedniki vlad,« se je pošalil.