Obsesija, ki bi morala postati prioriteta

S trebuhom za kruhom se hodi od nekdaj, iz skromnejših koncev bolj kot iz drugih, v letih suhih krav več kot med blaginjo. V Franciji, kjer predsedniku Françoisu Hollandu nikakor ne uspe izpolniti dane obljube: zaustaviti naraščanja brezposelnosti, so prav tako v zraku prespraševanja, kako naj mladi zaorjejo svojo življenjsko ledino.

Potem ko ne najdejo dela doma – kjer je, kakor piše Mondov kolumnist Gérard Courtois, »brezposelnost postala kolektivna obsesija, ne pa tudi nacionalna prioriteta« –, si mnogi pripravijo kovčke in se odločijo za odhod na tuje. Uradna statistika kaže, da se delež (mladih) emigrantov že kakšno desetletje povečuje v povprečju za tri odstotke na leto. Konec lanskega leta je bilo v tujini registriranih 1,6 milijona Francozov oziroma jih je bilo v resnici še precej več – med dvema in poltretjim milijonom; dobra tretjina med njimi si je svoj prostor pod soncem našla nekje v Evropski uniji.

Najraje v kulturno sorodne družbe

Mladi Francozi z diplomami v žepu z veliko odprtostjo razmišljajo, kako bi profesionalno pot začeli kje drugje – tako se je vsaj pokazalo ob nedavnem forumu o izseljevanju. Hkrati je neka raziskava, s katero so že v začetku letošnjega leta merili razpoloženje med diplomiranci, ki iščejo službo, pokazala, da bi jih dobra petina tudi za vedno ostala zunaj Francije. Ne nujno z velikim navdušenjem, kajti življenje po francosko je še vedno precej udobno in je tudi socialno varnejše kot marsikje drugje, tudi z vidika preživljanja bolniškega dopusta in pokoja. A tisti, ki odidejo, se na prvem mestu odločajo za Združene države Amerike in Kanado, v Evropi izberejo najprej Veliko Britanijo in Švico, za njima Nemčijo in Irsko. Jasno, da so na njihovi prednostni lestvici družbe, ki so jim kulturno bližje in sorodnejše, in vendar jih – kakor so se pred nedavnim razpisali pri Mondu in so pokazali rezultati študije, ki so jo opravili pri Deloittu – Španija, Portugalska in Italija za zdaj še vedno ne pritegujejo. V omenjenih romanskih družbah se ekonomsko-socialna slika pač še ni začela popravljati, brezposelnost ostaja poudarjeno povišana.

Dinamika mobilnosti znotraj Evropske unije se je zadnja leta krize nasploh precej spreminjala, razlog so slabe razmere na trgu dela. Medtem ko je po podatkih OECD leta 2007 svojo državo zapustilo 1,2 milijona Evropejcev, je bilo leta 2009 takih le 730.000. Pred dvema letoma je bilo spet zaznati porast na več kot milijon, v smeri z juga proti severu, in še posebno v Nemčijo kot končno destinacijo. Vsi poklici seveda ne pritegujejo enako, zdravnik ali bolničar iz Francije zagotovo lažje najde delo na nemškem trgu kot pa kakšen družboslovni profil. Znano je tudi, da ima nekje na Bavarskem več možnosti kot v Berlinu ... Morda je še zanimivo, da se za odhod v bistveno manjšem številu kot Francozi odločajo Francozinje. Od petih oseb, ki odidejo iz profesionalnih motivov in ambicij, so štirje moški. V visokih 90 odstotkih so ženske tiste, ki kot spremljevalke le sledijo na tuje svojemu partnerju, kar je zanimiv pokazatelj moško-ženskih razmerij.

Ugodno gojišče

Za suhoparno statistiko so vedno tudi emocije, za nespodbudnimi številkami o brezposelnih je veliko negativnih čustev in strahu. Brezposelnost, ki je predsedniku Hollandu in premieru Manuelu Vallsu nikakor ne uspe ustaviti, je skrb vzbujajoče gojišče skrajno desne Nacionalne fronte. In več ljudi ko je na cesti, bolj samozavestno se vede skrajna desnica. Njena voditeljica Marine Le Pen je zadnja leta čedalje bolj glasna in vehementna, kar ne sme zelo presenečati nikogar: uradni podatki kažejo, da se je od konca aprila 2012, tik preden je François Hollande zasedel predsedniški stolček, pa do letošnjega aprila število vseh iskalcev zaposlitev (iz vseh kategorij) in po vsej Franciji (skupaj z čezmorskimi ozemlji) povečalo s 5.222.500 na 6.327.700, kar je več kot petinski poskok. Samo v metropoli se je število tistih, ki so brez vsakršnega dela (kategorija A), zvišalo s 2,888 milijona na 3,526 milijona. Poteze, ki jih je vladajoča struja potegnila na trgu dela, ne dajejo pravih rezultatov, izkazale so se za drobnjakarske, in tudi togosti (povezane z delovnimi pogodbami) je še vedno preveč ... In vendar je brezposelnost beseda, ki jo politiki in mediji kar naprej ponavljajo.