Tiskane izdaje
Terorizem nima religije, se trudijo dokazovati znanstveniki in vsakič znova poudarjati redki še dobri politiki, ki se zavedajo, kakšen kaos bi nastal v zahodnih, večinoma multikulturnih družbah, če bi ljudje islamski terorizem poenostavljeno in populistično povezali z islamsko religijo.
Celo ne ravno intelektualno prekipevajočega novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je najprej »protiteroristično« in iz svojega osebnega prepričanja kar počez podpisoval dekrete o prepovedi vstopa državljanov iz muslimanskih držav v ZDA, so pred njegovo bližnjevzhodno turnejo pravočasno poučili, naj nikar ne govori o »trku civilizacij«, ampak zgolj o spopadu »dobrega in zla«. Religije, še posebno ne tiste militantne in ekstremistične, nikoli ni dobro mešati s politiko, čeprav ne drži povsem, da v zgodovini ni odigrala svoje vloge. In to vse od časov križarskih pohodov proti »nevernikom« do bin Ladnovega terorističnega maščevanja »dekadentnemu in brezbožnemu Zahodu« za vse krivice in podjarmljanja, ki si jih je v dveh tisočletjih privoščil na račun islamskega sveta.
Žrtve tudi miroljubni muslimani
Če nič drugega, sta bila 11. septembra 2001, ko se je začel sedanji krvavi mednarodni islamski džihad, zelo simbolično za tarči izbrana prav dvojčka Svetovnega trgovinskega centra, ki sta v očeh džihadistov »poosebljala« prav to »zlobo dekadentnega kapitalizma«.
Res je, da se je najhujši »verski naboj«, ki so ga na začetku poskušali za popularizacijo svojega početja zlorabiti militantni islamski skrajneži, sčasoma obrusil, in da so ga v marsičem pokopali tudi dokaj klavrn vzpon in skorajšnji poraz kalifata, grozodejstva džihadistov v Iraku in Afganistanu, ne nazadnje pa tudi usmrtitev Osame bin Ladna in številnih njegovih somišljenikov. Še bolj res pa je, da bitk za zmago »pravega« radikalnega islama, ki se tudi teroristično veliko bolj množično kot med Zahodom in islamskim svetom bijejo v samem islamu, ne kaže enačiti z religijo velike večine miroljubnih muslimanov. Ti so največkrat tudi sami zgolj nedolžne žrtve islamskega terorizma, ki se vse bolj »individualizira«, s tem pa veliko bolj kot ideološko prepričanje postaja svojevrsten upor na rob družbe odrinjenih ali pa sistematično indoktriniranih posameznikov proti vsemu, kar je v svetu narobe.
To slednje povzroča vse hujše težave tudi Evropi, ki se zadnje čase tudi sama vse bolj utaplja v številnih svojih problemih, ki nikakor niso le posledica priseljevanja ali tu živečih islamskih fanatikov.
Evropske zgodovinske izkušnje
Če smo v Evropi, ki ji nikakor ne manjka zgodovinskih izkušenj s terorizmom, v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja zelo dobro vedeli, s kom imamo opravka, kaj lahko pričakujemo od teroristov, zakaj se bo zgodilo in proti komu bodo teroristične akcije uperjene, je pri islamskem terorizmu vse to veliko bolj nejasno, nepredvidljivo in neulovljivo. Za Frakcijo rdečih armad (RAF) je bilo pred desetletji povsem jasno, da je antiimperialistično in antimaterialistično usmerjena, da z njo simpatizirajo celo nekateri intelektualci, ne le radikalne skupine študentov, in da bo obračunavala predvsem s predstavniki velikega kapitala. V Nemčiji ji zaradi njene protestne vloge dolgo niso rekli niti teroristična organizacija, ampak skrajno radikalno gibanje.
Podobna nejasnost je bila pogosto pri Palestinski osvobodilni organizaciji (PLO) prvega novodobnega bližnjevzhodnega »terorista« Jaserja Arafata, okrog katere so se politično marsikje lomila kopja, ali gre res za teroristično organizacijo ali zgolj za osvobodilno gibanje, ki si še danes neuspešno prizadeva za ustanovitev svoje države. Evropa je imela dolga desetletja podobne težave tudi s teroristično baskovsko separatistično organizacijo ETA in s (severno) Irsko republikansko armado (IRA), ki se je borila za priključitev k Irski.
Toda pri vseh teh terorizmih, naj so bili s svojimi ugrabitvami, uboji in oboroženimi akcijami še tako radikalni, je šlo vendarle za jasno prepoznavne cilje, za oboroženi boj z državnimi organi in strukturami, ne pa za golo nasilje zaradi ustrahovanja celotne družbe in vseh njenih posameznikov. Kar zadnje čase, v marsičem tudi zaradi taktičnega preusmerjanja džihadistov na posamezne šibke točke znotraj zahodnih družb in na vse bolj nasilne v Evropi živeče radikalce, ne glede na njihovo islamsko poreklo, uspeva islamskemu terorizmu.
Neulovljivi sovražnik
Leta 2002 umrli izdajatelj Spiegla Rudolf Augstein je v eni svojih zadnjih kolumn o vojni proti terorizmu zapisal nekaj, kar velja, morda celo vsak dan bolj, še danes: »Storilce, ki jih poznaš, je mogoče izslediti in narediti neškodljive. Terorizma kot takega pa ni mogoče premagati. Le kako naj ga človek izkorenini, ko pa ima povsod po svetu toliko različnih pojavnih vsebin in toliko različnih korenin?« Te zaradi vse hujših nasprotij in radikalizacije depriviligiranih skupin vse bolj poganjajo tudi v Evropi, kjer namesto nekoč morda še razumljive nasilne bitke organiziranih posameznikov za svobodo in svoboščine postajamo žrtve golega nasilja proti vsem in vsakomur. Kar islamski terorizem zelo spretno izkorišča.
