»Odrezati si moramo roko, da se osvobodimo«

Atene – Andreas Karicis je član centralnega komiteja­ Sirize­ in eden vodilnih mladih­ grških­ intelektualcev, ki se je v kritičnem trenutku za državo­ in družbo odločil vstopiti­ v politiko.­ V četrtek zjutraj sva na sedežu Sirize v Atenah ­poslušala novice iz Bruslja, kjer so pogajanja med trojko kreditodajalcev in grško vlado zašla v slepo ulico.

Trojka kreditodajalcev očitno ne bo popustila. Kaj v tem kritičnem trenutku sploh še lahko storijo grške oblasti?

Čeprav pogajanja še niso končana in bo okno za takšno ali drugačno odločitev odprto do konca junija, ima Siriza in z njo grška vlada dejansko na voljo le dve izbiri. Obe sta zelo boleči. Prva je nadaljevanje odplačevanja dolgov. A za to nimamo denarja. Zadnji štirje meseci so bili izjemno težki. Gospodarstvu gre slabo. Nobene pomoči ni bilo. Nasprotno. Gonja proti Grčiji se je le še stopnjevala. V tem času sem dokončno spoznal, da je vloga politike – izvoljenih oblasti, torej – v državi zelo majhna. Ključni vzvodi moči so drugje. In prejšnje vlade so, za razliko od naše, z njimi tesno sodelovale. Tako kot so sodelovale z mednarodnimi denarnimi institucijami in nas zadolžile.

Kriza se ni dotaknila elit. Celo okrepila jih je. To je jedro neoliberalizma. Ker izhajam iz levičarske tradicije, sem bil dolgo prepričan, da je za veliko spremembo v družbi dovolj velika masa ljudi, množično gibanje, ki gre najprej na ulice, potem pa na volitvah na demokratičen način izvoli svoje predstavnike. To se je v Grčiji dejansko zgodilo, a nova vlada je ostala »na suhem«. Moč in vpliv sta ostala drugje. Prve štiri mesece smo se večinoma ukvarjali le s pogajanji in iskanjem denarja za vračanje dolgov. Prave priložnosti, da bi začeli urejati katastrofalno stanje v naši državi, še nismo imeli. Neoliberalci so odšli, mi še prihajamo. Ob tem, kar se zadnja dva dneva dogaja v Bruslju, bo le še težje. V Grčiji imamo vlado, ki ji ni dovoljeno vladati. To je velik problem za demokracijo.

Poskušajo nas stisniti v kot. Dogovora skoraj gotovo ne bo. Ni razlogov za optimizem. Ne poslušajo naših argumentov. Iskali smo dogovor, oni ves čas diktirajo. To niso nobena pogajanja. Želijo si, da nadaljujemo uničujoče varčevanje prejšnjih vlad, ki so le izvajale neoliberalno politiko Evropske unije in monetarnih institucij. To je popolnoma nedemokratično. V Bruslju smo dobili jasen znak, da se naši kreditodajalci nočejo dogovoriti.

Prihajajo težki tedni. Postavili so nas pred zelo težko in bolečo izbiro. Uklonitev njihovemu diktatu ali morebiten bankrot. Obe odločitvi bi močno prizadeli Grčijo. Že tako imamo hude težave z likvidnostjo. A odločiti se bomo morali. Tudi v Sirizi ni enotnega mnenja. Velik del se nagiba k ostanku v evrskem območju, a vprašanje, če bo to sploh še izvedljivo. Eno je politična in ekonomska teorija, drugo je praksa, s katero smo se morali soočiti. Takoj smo se zaleteli v zid. Od takrat se ves čas le pogajamo. In to pod ­neenakimi pogoji.

Andreas Karicis. Foto: Boštjan Videmšek/Delo

To je bilo pričakovano. Prevzeli ste oblast, morali bi biti ­pripravljeni.

Da, bilo je pričakovano. A vseeno smo – to je popolnoma človeško – upali in celo pričakovali, da se bo z Brusljem mogoče pogajati in da bo Evropska unija spoštovala demokratično odločitev grških volivcev. To se ni zgodilo. Nemudoma so nam dali vedeti, da nas ne jemljejo resno. Vsi vemo, da bomo enkrat umrli, a o tem poskušamo ne razmišljati. Živimo po svojih najboljših močeh. Kot da ne bomo umrli. Kot da imamo neskončno prihodnost. Tudi Siriza oziroma nova grška vlada deluje tako.

Psiholoških obrambnih mehanizmov ni mogoče v celoti nadzirati. Svoje upanje podzavestno pretvarjamo v predstavo realnosti. Štiri mesece smo prelagali odločitev. Kot da bi bili v čakalnici. Zdaj je tega konec.

To ni nujno slabo.

Ključno je, da se držimo osnovnih načel. A to bo zelo težko. Smo v zaporu in odrezati si moramo roko, da se osvobodimo. Do zdaj smo se slepili, da ni tako. Verjeli smo, dejansko smo verjeli, da nam bodo v Bruslju prisluhnili.

Kaj boste storili?

Že danes [četrtek] se bodo sestali vsi naši organi. Sprejeti moramo odločitev, to je jasno. Časa ni več. Denarja tudi ne. Smo v zelo kritičnem trenutku. Tako ali drugače smo se dotaknili vseh mogočih omejitev. Prihodnji teden se bodo zgodile pomembne in težke reči. Pričakujem ekonomske težave in morda celo izbruh politične in socialne nestabilnosti. Možno je, da se bodo – tako kot marca 2013 na Cipru – pojavile težave v bančnem sistemu. Storili bomo vse, kar lahko, da zaščitimo naše ljudi in državo. Kreditodajalci si niso želeli kompromisa, hoteli so, da se uklonimo. Tega ne bomo sprejeli. Hkrati ne bomo kompromitirali naše enotnosti. Poiskati­ moramo skupno pot. Zavarovati se moramo. Sprejeti bomo morali posledice svojih odločitev. Kot rečeno: obe izbiri sta zelo boleči. A ena je etična.

Še nikoli v zgodovini nihče ni storil česa težkega in zelo bolečega, ker je tako hotel. To storiš le, če si primoran. In Grčija je danes primorana v težke in boleče odločitve. Na kaj takega je nemogoče biti pripravljen. To je povezano tudi z naravo grške levice … Hkrati pa se soočamo s številnimi dejavniki in akterji. Notranjimi in zunanjimi. Tudi naši kreditodajalci ne morejo nadzirati prihodnosti. A obnašajo se tako, kot da jo.

Siriza je od volivcev dobila jasen mandat za globoke in radikalne družbene spremembe. Do zdaj jih ni bilo. Je to načelo stranko, ki je že tako zelo heterogena?

Drži, dobili smo jasen mandat in imamo visoko javno podporo. Znotraj stranke so seveda različna mnenja, vedno je bilo tako. Glede na resnost razmer smo še presenetljivo enotni. Stranka se obnaša zrelo. Vemo, da moramo držati skupaj. Zdaj se dogajajo reči, ki so nad našimi političnimi in ideološkimi razlikami. Soočamo se z nečim tako resnim, da smo vsi skupaj veliko bolj skromni in zadržani v predlogih in mnenjih.

Konflikt v stranki je bil, denimo, pred dvema letoma veliko intenzivnejši. Zelo malo članov na glas govori, da bi morali oditi iz evrskega območja. Imamo skupen cilj. In odgovornost. Ustaviti uničujoče varčevanje in vrniti Grčiji dostojanstvo. Videli pa bomo, ali je to možno znotraj evrskega območja ali ne. O tem ima en del Sirize takšno, drug del pa drugačno mnenje, vsi pa se strinjamo, da je naše mesto v Evropski uniji. A ne takšni, kot je današnja, neoliberalna in neenaka. Radi bi spremenili prihodnost Evrope. Radi bi sodelovali v novem evropskem projektu, ki bo, če želimo preživeti, moral temeljiti na solidarnosti. Evropsko neoliberalno arhitekturo je treba zrušiti.

Najprej mora preživeti Grčija.

Res je. V enem tednu bo jasno, kaj bo sledilo.

Se strinjate, da bi morebiten padec­ Sirize pomenil konec evropske levice?

Ohraniti moramo enotnost. Ne glede na razlike. Če se začnemo sesuvati, se bomo težko sestavili nazaj.

Tudi volivci vam ne bodo več verjeli.

Zato govorim o odgovornosti. Za zdaj imamo visoko podporo. Ko bomo sprejeli eno izmed dveh težkih odločitev, bomo zagotovo izgubili del podpore. Tudi naši volivci imajo različne poglede na grško prihodnost v evrskem območju. Del jih želi kompromis, del odhod na lastno pot. Želeli smo najti ­srednjo, najmanj bolečo pot za vse. A nam niso prisluhnili. Zato bomo v Grčiji gotovo priča velikim socialnim težavam. Ne vem, kako se bodo ljudje odzvali. A za zdaj nam zaupajo. In to predvsem zato, ker nismo povezani s starimi skorumpiranimi elitami, ki so zavozile državo. Ljudje se zavedajo, da imamo zvezane roke. Ogromno akterjev si želi, da se zrušimo.

Med drugimi tudi neonacisti iz Zlate zore. Zgodovina igra po njihovih notah?

Da. Preprečiti moramo notranji konflikt. Na vsak način.