Orbanova zmaga že deli in ogroža tudi Evropo

Formalno z nedeljsko volilno zmago madžarskega ministrskega predsednika Viktorja Orbana, ki še vedno odmeva po Evropi, ni bilo nič narobe, ugotavljajo opazovalci iz vrst Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse). Tehnično so bile volitve izpeljane »profesionalno in transparentno«.

Tudi ključne demokratične vrednote in sami volilni postopki so bili »v glavnem« spoštovani. Kar pa seveda ne velja za »izrazito pristranski vpliv medijev« na zmago Orbanove stranke in za »izrazito sovražno ozračje« tako do tujcev kot do vseh političnih nasprotnikov, v katerem so volitve po oceni Ovse potekale.

Vseeno pa je jasno, da si je Orbanova »führer-demokracija«, kot fenomenu vse bolj popularnih in populistično skrajno desno usmerjenih avtoritarnih, a še vedno na demokratičen način izvoljenih evropskih politikov že pravijo nekateri analitiki, prav po zaslugi obvladovanja ključnih institucij, ki bi morale biti po vseh evropskih pravilih demokracije in pravne države absolutno neodvisne, zagotovila tako rekoč absolutno zmago.

Minulo nedeljo je namreč več kot 60 odstotkov Madžarov glasovalo za eno skrajno desničarsko stranko (Fidesz) in za eno še bolj skrajno desničarsko stranko (Jobbik), kar bi moral biti rdeči alarm za Bruselj.

Bruselj pa še kar molči

Nobenega dvoma namreč ni, da politični in demokratični standardi, ki jih zagovarja madžarski ministrski predsednik, močno odstopajo od tistega, kar pod demokracijo in pravno državo razume Evropska unija. Nekateri evropski politiki, tako kot luksemburški zunanji minister Jean Asselborn, zato o dogajanju na Madžarskem govorijo celo kot o zločestem »tumorju«, ki bi ga morale vse ostale evropske demokracije kar se da hitro »nevtralizirati«, sicer se bo neobvladljivo razrasel. Ravnanje po načelu »treh opic« (nič ne vidim, nič ne slišim, nič ne rečem), ki ga Bruslju očita nemški analitik Michel Friedman, je namreč ja Evropsko unijo že postalo do te mere nevarno, da lahko vsaka nadaljnja »de-demokratizacija EU«, kot pravi Friedman, povzročiti zanesljivo smrt povezave.

Zgled vsem antidemokratom

Evropa je namreč že zdaj krepko razdeljena, »metastaz«, kot bi rekel Asselborn, ki ogrožajo njeno demokracijo, pa je iz dneva v dan več. Ne le na Poljskem in v »višegrajkah«, ki vse bolj posnemajo tudi zanje očitno zelo privlačno Orbanovo »en narod, en vodja« demokracijo, ampak celo v tistih menda tradicionalno demokratični starih zahodnih članicah, ki naj bi veljale za varuhinje tradicionalnih evropskih demokratičnih vrednot.

Pri tem ne gre le za vsem znane skrajno desničarske evropske populiste, kot so Geert Wilders ali Marine le Pen, ki so po lanski zmagi Emmanuela Macrona na francoskih predsedniških volitvah nekoliko utihnili in so ob Orbanovi zmagi kot prvi pohiteli s čestitkami, ampak predvsem za nekatere uveljavljene in etablirane evropske stranke, ki so zastopane celo v koalicijskih vladah ključnih članic unije in med katerimi nekatere sploh ne skrivajo več simpatij do Orbanovega načina vladanja.

»Orbanizacija« Zahoda

Za Avstrijo, ki jo z »Ogrsko« vežejo nekatere zgodovinske danosti in ima pod »ljudskim« kanclerjem v koalicijski vladi po novem tudi skrajno desničarske »Svobodnjake«, morda ni presenetljivo solidariziranje z Orbanovim načinom zmage in vladanja. Migracije in migrante oboji vidijo zelo podobno. Da je Orbanu ob volilni zmagi, češ da gre »za velik dan za Evropo«, čestitala tudi tretja in po novem celo v bundestagu zastopana največja nemška opozicijska stranka Alternativa za Nemčijo (AfD), tudi ne bi smelo biti posebno presenečenje. Vsekakor pa je bilo šokantno »veselje«, ki ga je nad Orbanovo »zelo prepričljovo volilno zmago« izrazil prvak bavarske Krščanskosocialne unije (CSU) Horst Seehofer, ki na nemški zvezni ravni vlada skupaj s CDU kanclerke Angele Merkel, in je celo njen novi zvezni notranji minister. Po njegovih besedah bo CSU tudi v prihodnje negovala tesne partnerske odnose z Orbanovo stranko.

Tudi EP ni nedolžen

Ker se je za podobno potezo odločil tudi Seehoferjev strankarski kolega Manfred Weber, ki je v Evropskem parlamentu šef najmočnejše konservativne frakcije Evropski ljudskih strank, je bila klofuta nemški kanclerki Merklovi in njeni migrantski politiki videti še toliko bolj očitna. Z njo se je odprlo tudi vprašanje nesporne zaščite, ki jo Orbanova Fidesz pod okriljem evropskih ljudskih strank uživa v Evropskem parlamentu, in hkrati tudi vprašanje, ali imata Bruselj in EU sploh kakšne možnosti, sankcionirati tiste svoje članice, ki tudi zaradi vse bolj avtoritarnih teženj njihovih voditeljev vse bolj očitno kršijo temeljna evropska demokratična načela.

Ideja, da bi kršiteljice v okviru pogajanj o novi evropski »finančni perspektivi« lahko kaznovali z odvzemom finančnih sredstev, s čimer EU grozi Poljski, po novem pa bi lahko tudi Madžarski, namreč s tem postaja zelo vodena. V najslabšem primeru pa lahko vodi celo v resen spor in nenazadnje tudi v razpad unije.