Tiskane izdaje
Da bi se zoperstavili propagandni kampanji, ki jo menda vodijo iz samega Kremlja, sta se Nizozemska in Poljska, kot sta pred tednom sporočila zunanja ministra obeh držav Bert Koenders in Grzegorz Schetyna, odločili, da bosta ustanovili novičarsko agencijo v ruskem jeziku.
Čeprav je že lani spomladi takratni vodja poljske diplomacije Radek Sikorski predlagal ustanovitev evropske televizije, ki bi oddajala v ruskem jeziku, je nizozemsko-poljska odločitev o rojstvu »tovarne vsebin«, ki bo ruskim medijem ponujala spletne, radijske in televizijske vsebine v njihovem jeziku, eden od prvih konkretnih odzivov Evropske unije na kremljevsko »informacijsko vojno«.
Evropski voditelji so se marca odločili, da se je treba zoperstaviti ruski »dezinformacijski kampanji«, v Bruslju pa so ustanovili posebno komunikacijsko skupino z ameriško militarističnim imenom East StratCom Team, v katero so povabili pet strokovnjakov iz Češke, Danske, Estonije, Latvije in Velike Britanije, ki bodo predstavnikom EU v šestih vzhodnih sosedah (Armeniji, Azerbajdžanu, Belorusiji, Gruziji, Moldovi in Ukrajini) ter v sami Rusiji pomagali v borbi proti kremljevski propagandi. Njihova glavna naloga bo predstavljati »pozitivna in učinkovita sporočila o politiki EU do regije«, kakor so pred kratkim zapisali v strateškem načrtu.
Novi »proevropski« medij, ki sta ga napovedala zunanja ministra, bo začel delovati naslednje leto, v Varšavi pa bodo septembra pripravili posebno konferenco, na kateri bodo zbirali sredstva za njegovo delovanje. Zamisel o agenciji, ki bo po besedah ministra Koendersa »medijem v ruskem jeziku ponudila orodje in zmožnosti, da se ukvarjajo z objektivnimi informacijami«, se je rodila v glavah sodelavcev inštituta European Endowment for Democracy (EEC), pri katerem je po lanski katastrofi malezijskega potniškega letala nad vzhodnoukrajinskimi bojišči nizozemska vlada naročila posebno študijo o tem, kako se odzvati na informacijsko kampanjo ruskih medijev.
Agencijo, ki bo priskočila na pomoč dosedanjim razširjevalcem zahodne resnice, kakor so Radio Svobodna Evropa, Deutsche Welle ali Radio France International, so v raziskavi EEC poimenovali »tovarna vsebin« oziroma »neke vrste evropski BBC«.
Strah pred propagando
Strah pred učinkovitostjo domnevne ruske propagande ni nov, a o tem, koliko ta dejansko obstaja in kako deluje, doslej ni bilo narejenih veliko resnih raziskav. Pred kakim mesecem je Praški inštitut za varnostne študije, v katerega mednarodnem svetovalnem odboru sedita tudi nekdanja najvišja ameriška vohuna Dennis Blair in James Woolsey, objavil študijo o »Proruski dezinformacijski kampanji v Češki republiki in na Slovaškem«. »Za rusko propagandistično mrežo je značilno pomanjkanje transparentnosti, saj se javnost ne zaveda, da številni komentatorji, analitiki in mnenjski voditelji, ki nastopajo v njej, dejansko delajo za Kremelj,« ugotavljajo avtorji, ki so vzeli pod drobnogled poročanje štirih medijev v nekoč skupni državi: slovaški mesečnik Zem & Vek, češko spletišče Aeronet, češko revijo Vědomí in češko redakcijo nove ruske agencije Sputnik, ki edina ne skriva formalnih stikov z Moskvo.
Vsi ti mediji razen Aeroneta, ki so ga že daljnega leta 2001 ustanovili navdušenci nad letalstvom, a je od takrat že večkrat menjal lastnike, »zdaj pa velja za eno od glavnih spletnih glasov proputinovske propagande na Češkem«, so nastali v zadnjih nekaj letih, saj je, kakor so zapisali v raziskavi, »ruska propagandna vojna stopila v novo dobo leta 2013, ko so med rusko vojno oborožitev vključili nove zvrsti medijev, ki trdijo, da nimajo nobenih stikov s Kremljem«.
Alternativa miselni lenobi
V primerjavi poročanja obravnavanih medijev avtorji analize ugotavljajo, da imajo podobna stališča o ZDA (te hočejo nadvladati svetu in nadzirati vsako državo, netijo konflikte po svetu, začenjajo barvne revolucije in so odgovorne za nastanek globalnega terorizma, toda njihova moč usiha, vse njihove vojaške intervencije pa so bile polomije), Natu in EU (agresorja, ki sta nevarna za nacionalne suverenosti, a sta tudi na robu propada), Ukrajini (nedemokratični državi, ki ji vladajo fašisti in ameriške marionete) in Rusiji (ta tudi ni brezmadežna, a se zgolj odziva na dejanja precej bolj agresivnega Zahoda).
Na Češkem in Slovaškem »proruska dezinformacijska sporočila izvirajo iz različnih virov, ki jih pogosto podpirajo in povezujejo proruske javne osebnosti«, še ugotavljajo analitiki praškega inštituta. Ena od takšnih osebnosti je za njih tudi znani sovjetski disident, eden od ustanoviteljev slovaške krščanske demokracije in nekdanji premier Ján Čarnogurský, »direktor Slovaško-ruskega društva, ki ga pogosto navajajo in intervjuvajo proruski mediji, kakor sta revija Zem & Vek in Czech Vědomi«.
V medijih, ki jih obtožujejo, da so »proruski propagandisti«, odgovarjajo, da so tarča napadov zgolj zato, ker so alternativa »češki medijski sceni, ki se uklanja propagandi oblastniških krogov, miselni lenobi in poenostavljenim predstavam o svetu«, kakor so zapisali na novičarskem spletišču AC24.cz, materinski družbi češkega mesečnika Vědomí.
