Papirnata sidra skupne begunske politike

Če bi Evropa s svojo skupno migrantsko, begunsko in azilsko politiko mislila resno, bi se problema morala intenzivno lotiti najkasneje leta 2011, ko je bilo že povsem jasno, kakšne utegnejo biti posledice ponesrečene Arabske pomladi, ki sta ji zelo hitro sledili še propadla turška in sirska.

Prvi obrisi sedanje krize so se torej nakazovali že takrat, ko so se zaradi »pomladnega« razpadanja ali pa celo zaradi evropskega razbijanja severnoafriških diktatur (Libija) čez Sredozemlje začeli valiti prvi večji valovi nesrečnežev v razpadajočih čolnih, ob katerih se je Evropa še kar pretvarjala, kot da gre za težave priobalnih sredozemskih članic, ne pa za problem celotne Evropske unije. Zdaj, ko je postalo dokončno jasno, da so v igri milijoni beguncev, ki jih ne bo mogoče kar tako ustaviti, se je bruseljska politika končno prebudila in na lepem na vrat na nos začela vleči poteze, med katerimi pa so celo tiste najbolj resne pogosto videti zelo iluzionistične.

Dve izmed takih potez, okoli katerih se v Evropi zadnje čase vse vrti, sta ustanovitev tako imenovanih begunskih centrov (»hotspots« oziroma »žarišča« v zelo prostem prevodu) in pravična porazdelitev beguncev po tako imenovanih kvotah. Oboje skupaj naj bi prestavljalo temelj usklajene, če že ne skupne evropske politike do beguncev, ki pa je, žal, zelo zelo trhel. Tako »hotspots« kot »kvote« namreč za zdaj še vedno veliko bolj spominjajo na nekakšno bruseljsko risanje političnih gradov v oblakih, kot pa na spuščanje vsaj približno solidnih sider, na katera bi kazalo privezati Evropo, da je begunska kriza ne bo povsem odnesla.

Ve kdo, kaj so »hotspots«?

Nemška kanclerka Angela Merkel je že na nedavnem izrednem vrhu EU o begunski krizi napovedala, da bo Unija najkasneje do konca novembra postavila tako imenovane sprejemne centre za begunce v Grčiji in Italiji, morda pa tudi v Bolgariji. Teh begunskih centrov − njihovo ustanovitev so podprli tudi voditelji držav ali vlad vseh drugih članic − se je verjetno tudi zato, ker je večini neprijetno govoriti o begunskih taboriščih, zelo hitro prijelo ime »hotspots« (žarišča). Od vrha naprej tako vsi evropski politiki pri iskanju rešitev na veliko govorijo o »hotspots«, čeprav so predstave o tem, kakšni naj bi taki centri za begunce v resnici bili, še vedno zelo meglene, ali pa so si celo nasprotujoče. Francoski predsednik François Hollande o teh centrih govori predvsem kot o tistih »žariščih«, iz katerih bi izganjali vse begunce, ki niso upravičeni do azila, medtem ko jih italijanski premier Matteo Renzi razume kot nekakšna begunska taborišča pod zastavo in neposredno upravo Evropske unije. Predstav o tem, kaj naj bi sploh bili »hotspots«, je najbrž toliko, kolikor je članic Unije, v Bruslju pa za zdaj še nihče ne ve jasno povedati, kdo naj bi do konca novembra sploh ustanovil te centre in kdo naj bi jih potem tudi vodil.

Razmere so celo toliko zmedene, da je eden izmed zelo dobro obveščenih bruseljskih poznavalcev, ki pa je hotel ostati anonimen, za enega izmed evropskih medijev izjavil, da »hotspots pravzaprav sploh niso kraj, ampak koncept«. Kar je zelo zanimiva izjava. Toliko bolj, ker je evropski komisar za migracije Dimitris Avramopoulos mnenja, da v EU nekaj takih »hotspotov« že obstaja. Na primer na Lampedusi, na Siciliji ali pa v grškem pristanišču Pirej, kjer ob lokalnih uradnikih pri popisu beguncev v miniaturni ekipi slučajno sedi tudi kateri izmed birokratov iz vrst evropskih agencij za zaščito zunanjih meja ali iz evropske mejne policije.

O tem, da bi takšni evropski centri morali poskrbeti za celovito oskrbo na tisoče beguncev, ki prihajajo v Evropo, za njihovo razvrščanje in po potrebi tudi za vračanje v varne države za zdaj v Bruslju še ni veliko govora. Kajti v tem primeru bi se Italija, kot je dejal eden izmed visokih italijanskih bruseljskih uradnikov, čez noč spremenila v »neke vrste zaporniško taborišče za begunce«. Kar seveda velja tudi za Grčijo, ki jo bruseljski uradniki poskušajo na vse načine prisiliti, naj ob vse večjem navalu beguncev regirstrira več kot le nekaj odstotkov prišlekov, navsezadnje pa tudi za Slovenijo, ki se gre pridno popisovalko prišlekov in Bruslju zvesto zaščitnico zunanje meje schengenske Evrope po že zdavnaj vsesplošno kršenih pravilih.

Druga uganka: »Kvote«

Podobna, prav tako za Bruselj tipična politična nedorečenost, ki jo evropski politiki, potem ko si jo je nekdo izmislil, ponavljajo kot papagaji, so kvote. Čeprav so jih v Bruslju že izračunali do begunca natančno in jih z mučnim preglasovanjem celo vsilili trmastim vzhodnoevropejkam, nihče ne ve povedati, kako bodo delovale. Če sploh bodo. In to celo pri tistih v Evropi že živečih komaj 120.000 beguncih, ki naj bi jih iz tako imenovanih »hotspotov« v Italiji, Grčiji in Madžarski, ki to še niso (ali pa morda tudi nikoli ne bodo), zdaj začeli pošiljati v druge članice EU. Pri delitvi beguncev naj bi namreč v skladu z evropskim dogovorom upoštevali sorodnike, ki jih nekateri že imajo v EU, znanje jezika, poklicne kvalifikacije in tako naprej, še nihče pa ne ve povedati, ali bodo begunci spoloh hoteli v tisto (recimo bolj revno) članico EU, ki ji bodo dodeljeni, in kaj bo, če jih tudi ta članica, ki bi zagotovo rada izbirala, koga želi sprejeti, ne bo hotela.

Begunci resda nimajo pravice do svobodnega gibanja po Evropi in tudi ne pravice do izbire kraja bivanja, vendar pa v dogovoru o kvotah nikjer ni določeno, koliko časa morajo ostati tam, kjer nočejo biti in kjer jih nihče noče. Pol leta, leto, pet let? Vse je prepuščeno državam, kar pomeni, da bodo begunci, ki jih bo Bruselj po kvotah dodelil Romuniji, že jutri znova v Nemčiji.

Tako med begunci samimi kot med članicami EU, ki bi seveda vse po vrsti rade odbrale samo »najboljše begunce«, preostale pa poslale komu drugemu, je konflikt torej vnaprej vprogramiran. Kar z drugimi besedami pomeni, da celo ta rešitev, čeprav se na prvi pogled zdi pravična, ne bo delovala. Je torej čudno, če se ob tako bednem dometu skupne begunske politike in ob tako papirnatih rešitvah vsaka članica poskuša ubraniti predvsem sama?