Tiskane izdaje
Reševanje grških finančnih težav je obudilo spopade med gorečimi privrženci dveh temeljnih ekonomskih ideologij: »chicaškega« utemeljevanja zategovanja pasu in »keynesijanskega« zagovarjanja odpuščanja dolgov in stimuliranja gospodarstva.
»Pazite se ameriških ekonomskih profesorjev«, je naslov komentarja na evropskih straneh portala Politico, ki je zaradi ostre kritike nekaterih Nobelovih nagrajencev za ekonomijo povzročil precej razburjenja.
V komentarju novinar opozicijskega desničarskega časnika I Katimerini Janis Palajologos najprej obračuna z »radikalnimi revolucionarji«, kakršen je prejšnji grški finančni minister Janis Varufakis, ki je hotel Grčijo odcepiti od evrske družine, ali njegov strankarski in bivši ministrski kolega Panajotis Lafazanis, ki da je načrtoval zaseg kakih 22 milijard evrov nacionalnih rezerv in zavzetje tiskarne nacionalne valute. Toda vsa ta početja niso zmanjšala navdušenja njihovih mednarodnih podpornikov, kot so ugledni ekonomisti Paul Krugman, Joseph Stiglitz in Jeffrey Sachs, ki so »vodili globalno kampanjo proti varčevalnim programom in naredili mojo državo za zvezdnico tega boja«, ugotavlja Palajologos, ki je lani v angleščini objavil knjigo o vzrokih za grško krizo Heraklejeva trinajsta naloga.
»Grška stvar«
Ti ekonomisti so resda imeli prav, ko so opozarjali, da od Grčije zahtevajo preveč zategovanja pasu in da bo potrebovala dodaten odpis dolgov, trdi komentator, »toda v zadnjih mesecih, ko so se zaostrili odnosi med Atenami in upniki, niso ravno pripomogli grški stvari«. Po njegovem so ti ekonomisti napačno interpretirali, da je za zaostritev krize in vznik nezaupanja kriva le upniška stran, in škodljivo svetovali grški vladi, naj brezpogojno zahteva tako velik odpis dolgov, ki ne bi le povsem razburil evropskih partnerjev, ampak ga celo grško gospodarstvo ne bi nujno potrebovalo.
Prepričevanje
Krugmana, ki je leta 2008 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo, zdaj pa je bolj kot predavatelj na vrsti uglednih univerz znan po kolumnah v časniku New York Times, komentator obtožuje, da je še aprila med obiskom v Atenah prepričeval gostitelje, kako strukturne reforme niso pomembne za prihodnjo gospodarsko rast. Po besedah Palajologosa sta tako Krugman kot njegov kolega Stiglitz, ki je prejel Nobelovo nagrado leta 2001, pozivala ljudstvo, naj na referendumu glasuje proti in zahteva »grexit«.
Kot tretjega ameriškega profesorja, ki se ga je treba paziti, komentator omenja takoj po osamosvojitvi tudi v Sloveniji znanega Jeffreyja Sachsa, ki je v zadnjih letih naredil velik ideološki preobrat v svojih pogledih na ekonomsko vedo. Nekdaj veliki »chicaški« zagovornik šok terapij, zdaj pa »keynesijanski« borec proti globalni lakoti, je bil nekakšen neuradni Varufakisov svetovalec, je pred kratkim razkril ameriški reviji New Yorker. Sachs je menda prejšnjemu grškemu finančnemu ministru vztrajno ponavljal, naj Grčija enostavno razglasi stečaj, če mednarodni upniki ne bodo privolili v odpis dolgov.
Harvardski učenec
Komentar je dvignil precej prahu in sprožil običajne besedne obračune med »radikalnimi« predstavniki obeh velikih ekonomskih ideologij, tistimi, ki za vse grško gorje krivijo tujce, in tistimi, ki valijo vso krivdo na »korumpirano« in »zbirokratizirano« grško državo. Najzanimivejši je bil komentar pod člankom, da je avtor pozabil našteti ameriškega ekonomista, ki je glavni krivec za sedanje stanje: nekdanjega socialističnega grškega premiera Andreasa Papandreuja, ki je doktoriral iz ekonomskih znanosti na Harvardu.
