Kosovske Albanke iz vasi so doživele posilstvo kot nepremostljivo sramoto, ki jo skrivajo ali pa jih izobčijo. Konec leta 1999 je tako 20-letna Mirveta rodila zdravega dečka. Po porodu ga je vzela v naročje, pogledala v oči, zagrabila za vrat in zadavila. Mrtvega novorojenčka je nato izročila babicam. Mirveta je zanosila po skupinskem posilstvu pripadnikov srbskih paravojaških enot, mož jo je zapustil, družina pa izobčila. Po več kot 15 letih se Mirveta še vedno zdravi v psihiatrični bolnišnici v Prištini.
Ko se vojna konča in začne mir, preživeli preštejo žrtve in pokopljejo njihova trupla ali posmrtne ostanke, če so jih našli, življenje pa teče dalje. Rane se počasi celijo, invalidi se privajajo na bergle in vozičke, medtem ko se za posiljene ženske vojna in travme niso nikoli končale. Čeprav je Human Rights Watch dokumentirala na Kosovu le 96 primerov posilstev Albank, ocenjuje, da je bilo med vojno posiljenih okoli 20.000 žensk, iz evidentiranih primerov pa je razvidno, da so Srbi posiljevali tudi Srbkinje, Albanci pa Albanke.
Žrtve posilstev
Albanka iz vasi Likošani pri Drenici je molčala 17 let. Možu ni nikoli povedala, da so jo leta 1998 brutalno posilili na tleh lastne kuhinje ter ji zlomili roko, kljub prošnjam pa je niso ubili. Po njenih besedah bi jo mož ubil, če bi vedel, da se jo je dotaknil Srb. Kot je še izpovedala, so možje zapustili več žensk, ko so izvedeli, kaj se jim je zgodilo. Izpostavila je primer 13 letne deklice, ki se je deset let po poisltvu poročila s kosovskim Albancem, ta pa jo je spodil, ko je izvedel za njeno tragično zgodbo.
Kosovske Albanke niso postale samo žrtve posilstev v službi etničnega čiščenja, temveč tudi patriarhalne družbe, v kateri živijo. Beseda posilstvo ne obstaja niti v slovarju, večina žensk pa živi v zablodi, da so same krive za posilstvo. Razen raziskave Human Rights Watch ne obstajajo nobeni drugi verodostojni viri o spolnem nasilju na Kosovu. Po njihovih podatkih so se posilstva dogajala v hišah žrtev, med poskusi bega in v ujetništvu. V hišah so ženske pogosto posiljevali pred drugimi člani njihove družine. Ni dokazov, da so obstajala taborišča za posilstva, kjer so zadržavali ženske izključno s ciljem, da bi se lahko moški nad njimi spolno izživljali. Kot je še razvidno iz podatkov Human Rights Watch, so največ posilstev zakrivili pripadniki srbskih paravojaških enot, sledili so jim pripadniki Osvobodilne vojske Kosova, posiljevalci iz vrst rednih srbskih vojaških in policijskih sil pa so bili redki.
Posiljne ženske
Kosovski parlament je šele leta 2014 sprejel zakon o statusu in pravicah padlih borcev, invalidov, veteranov, borcev Osvobodilne vojske Kosova, civilnih žrtev vojne in njihovih družin, ki je dodelil nekaj pravic tudi žrtvam posilstev med vojno. Po zakonu so žrtve upravičene do 300 evrov pokojnine, za razliko od drugih žrtev pa žrtve spolnih zlorab niso upravičene do oprostitve davkov in carin za posebna vozila ter vplačil na državnih univerzah. Posiljene ženske tudi niso upravičene do benificirane delovne dobe. Zakona sicer po več kot letu dni od njegovega sprejema še ne izvajajo.
Če med vojno posiljene ženske na Kosovu ne morejo dobiti nobene odškodnine, bodo pa dobile spomenik. Pod pokroviteljstvom kosovske predsednice Atifete Jahjaga so letos na prištinskem stadionu razstavili pet tisoč oblek v znak solidarnosti z ženskami, ki so bile posiljene med vojno na Kosovu. Iz oblek bodo zgradili spomenik ženskam, ki so bile žrtve posilstva med vojno. Če ostaja posilstvo v kosovski družbi še vedno tabu tema, imajo posiljene ženske na voljo vsaj zakon, ki se ne izvaja, in velik kup oblek, ki jih bo spominjal na njihovo lastno travmo.