Tiskane izdaje
Pariz - »To, kar so vodilni politiki govorili na odru, bi končno morali narediti še v praksi. Vsi čakamo na njihova dejanja, saj je katastrofa vsako leto hujša,« je na pariškem podnebnem vrhu pripovedoval dr. Issaka Lona, strokovnjak za podnebne spremembe iz Nigra.
Zastopal je združenje iz trinajstih afriških držav (Malija, Slonokoščene obale, Burkina Fasa ...), ki si prizadevajo za preprečevanje suš na območju Sahela. Podnebne spremembe tam povzročajo katastrofe, saj so suše vse pogostejše in daljše. »Ves socialno-gospodarski razvoj je povezan s kmetijstvom. Brez vode ostajamo žejni in revni, zato ni čudno, da se ljudje, družine, odločajo za beg,« je povedal. Največja tragedija po mnenju Lone je, da si afriške države v katastrofalnem položaju ne morejo pomagati same. Od razvitih zato pričakuje, da izpolnijo obljube o pomoči.
Na grozečo katastrofo je opozarjal tudi Šved Svante Bodin. Dvajset let je delal na švedskem ministrstvu za okolje, tudi kot pogajalec na podnebnih konferencah. Njegova organizacija na vrhu opozarja na strahovite posledice taljenje ledenikov, predvsem na Antarktiki, kjer da so posledice podnebnih sprememb bolj dramatične kot kjerkoli drugje. Glede razpleta pariškega vrha ni optimist. »Ambicije držav pri izpustu toplogrednih plinov so zelo majhne. Morali bi narediti veliko več, saj bo sicer vse za vedno izgubljeno,« je povedal Bodin.
Na vrhu je ena glavnih dilem, koliko naj bodo cilj zavezujoči. Drugače kot je bilo načrtovano v Københavnu leta 2009, zaveze glede izpustov toplogrednih plinov ne bodo postavljene od zgoraj navzdol, ampak nasprotno - od spodaj navzgor. To državam dopušča veliko prostovoljnosti. A na koncu naj bi v sporazumu sodelovalo veliko držav, ki so odgovorne za vsaj 85 odstotkov izpustov. Poleg tega manj razvite države, ki so odgovorne za vse večji delež izpustov, ne bodo več izvzete iz delitve.
Če zaveze ne bodo trdno pravno zasidrane (med drugim so težava ZDA, ki se hočejo izogniti potrjevanju zavez v kongresu pod nadzorom republikancev), bi morale biti vsaj jasno politično zavezujoče. Da bi bili zagovorniki odločnega ukrepanja zadovoljni, bi moralo biti njihovo uresničevanje jasno spremljano in primerljivo. Tako bi se izognili »mešanju hrušk in jabolk«. Vzpostavljen naj bi bil nekakšen petletni cikel, v katerem bi preverjali narejeno in poskusili narediti več, da bi dosegli skupni cilj o omejitvi zvišanja temperature na dve stopinji.
Čas za rešitve
Vsaj manjše napetosti med razvitimi in hitro rastočimi gospodarstvi so na začetku vrha pozitivno znamenje. Izkušnje z izpolnjevanjem zavez niso najbolj pozitivne, tudi po kjotskem protokolu. Sodišča, ki bi državo prisililo k njihovemu uresničevanju, ni. Samo zmanjševanje uporabe fosilnih goriv pa bo povzročilo temeljite spremembe v številnih državah. Tiste, ki so bogate z viri, se bodo težko sprijaznile s tem, da bo njihovo bogastvo ostalo pod zemljo brez vsake vrednosti. Več bo naložb v obnovljive vire, varčnejša raba energije je že tako mantra, naložbe v javni prevoz bodo neizogibne.
Ker je bila v času Københavnu svetovna finančna kriza še na vrhuncu, je bilo manevrskega prostora manj. Cilj vrha v Parizu pa ni samo zniževanje izpustov, ampak tudi prilagajanje podnebnim spremembam, ki bo v prihodnjih desetletjih povezano z visokimi stroški, denimo v obalnih naseljih. Nerazvitim državam naj bi omogočili prenos sodobnih tehnologij. V ospredju so razprave o pomoči revnim državam, ki so največje žrtve podnebnih katastrof. Pomembna pa so tudi razmišljanja o mehanizmih, kakršen je zavarovanja pred sušo, ki bi ga ponudila finančna podjetja v razvitih industrijskih družbah.
