Tiskane izdaje
Danes mineva 25 let od tako imenovanega Panevropskega piknika na meji med Madžarsko in Avstrijo, ko je takrat še grozečo železno zaveso brez posredovanja policije prečkalo nekaj sto Vzhodnih Nemcev. To je bil začetek dokončnega padca komunizma v Vzhodni Evropi.
Luknjo v železni zavesi, ki je nastala z odprtjem meje med Madžarsko in Avstrijo, je nato v nekaj mesecih izkoristilo več 10.000 Vzhodnih Nemcev, ki so na Madžarskem čakali na pot na zahod. Devetega novembra 1989 je nato tudi Vzhodna Nemčija popustila pritisku protestov svojih državljanov in mirno odprla meje na zahod – ta datum velja za dan padca zloglasnega berlinskega zidu. Naslednje leto sta se obe Nemčiji združili.
V napetih letih konec osemdesetih, ko so se začela množična prizadevanja za končanje sovjetske komunistične prevlade nad državami tako imenovanega vzhodnega bloka, je bila Madžarska med tistimi, kjer je bil pritisk režima na ljudi manj močan. Organizacije civilne družbe so prirejale različne prireditve, razprave in akcije, s katerimi so pozivale k ponovni združitvi Evrope in pravici do svobodnega potovanja za vse ljudi. Že leta 1988 so na Madžarskem uvedli tako imenovane svetovne potne liste, s katerimi so lahko državljani precej svobodno potovali po svetu. Drugod, na primer v Romuniji, je bil pritisk komunističnega režima veliko močnejši.
Temelje za Panevropski piknik sta položila zunanja ministra Madžarske in Avstrije Gyula Horn in Alois Mock, ko sta že 27. junija 1989 simbolično prerezala bodečo žico na meji med državama. Teden dni pred tem, 20. junija, je Otto von Habsburg, dedič dinastije Habsburgov in dolgoletni poslanec evropskega parlamenta, med obiskom univerze v Debrecenu v govoru opisal vizijo Evrope brez meja in pomen svobodnih volitev v evropski parlament.
Po govoru je padla ideja za organizacijo piknika na meji med Madžarsko in Avstrijo, na katerem bi se ljudje iz obeh držav družili in s tem pokazali na nesmiselnost meja. K temu so prispevale tudi takratne težave z romunskimi begunci – več deset tisoč jih je bilo takrat v taboriščih nastanjenih v okolici kraja Debrecen, saj jih Madžarska ni želela vrniti v Romunijo, kjer jim je grozila represija tamkajšnjega režima, na zahod pa tudi niso mogli.
Aktivisti in intelektualci, ki so se tisto poletje zbirali na Madžarskem, so se za idejo ogreli in 19. avgusta organizirali piknik v bližini kraja Sopron. Da bi dali dogodku večjo težo, so prepričali Otta von Habsburga in Imreta Pozsgaya, vplivnega madžarskega politika, naklonjenega reformam, da sta postala pokrovitelja piknika.
Letaki, s katerimi so organizatorji vabili na dogodek, so prišli tudi do Vzhodnih Nemcev, ki so sicer množično dopustovali ob Blatnem jezeru in so tisto leto čakali na priložnost za pot na zahod. Prišli so na piknik in kar naenkrat se je množica nekaj sto ljudi zgrnila na skromen mejni prehod, odrinila leseno zapornico in brez posredovanja policistov prišla v Avstrijo. Zaslugo za takšen razplet ima tudi madžarsko notranje ministrstvo, ki je policistom na meji ukazalo, da morajo biti neoboroženi in da ob morebitnih izrednih razmerah ne smejo s silo posredovati.
Izbili prvi kamen
Na mestu zgodovinskega piknika so Madžari postavili spomenik, prav tako na kraju, kjer je bil nekoč mejni prehod, čez katerega so v Avstrijo prišli Vzhodni Nemci. Ob obletnicah tukaj organizirajo spominske dogodke in prireditve. Leta 2009, ob 20. obletnici dogodkov, je Sopron obiskala tudi nemška kanclerka Angela Merkel. Letos so pripravili dve mednarodni konferenci in posebno razstavo, ki si jo je danes ogledal tudi madžarski premier Viktor Orbán.
