Tiskane izdaje
Bruselj – »In kdo je Violeta Bulc?« je bilo najbolj pogosto vprašanje v bruseljskem evropolisu po odločitvi slovenske vlade, da za komisarski položaj pošlje povsem neznano kandidatko.
Onstran konjičkov in življenjske filozofije Violete Bulc, ki je pritegnila zanimanje medijev (spletni Spiegel se je pošalil, da bi EU že tako potrebovala dobro karmo), se na vseh ravneh postavljajo resnejša vprašanja. Kakšen človek je Bulčeva in kakšne izkušnje ima v večjih sistemih? Kaj pravi javno mnenje? Kaj vse je počela v mednarodnem okolju? Kako bi k njeni uspešnosti v evropski komisiji pripomogla njena jezikovna usposobljenost in še zlasti delo onstran Atlantika, v Silicijevi dolini? To ima za delo visoko v evropski komisiji večji pomen kot, denimo, pridobivanje političnih izkušenj s sedenjem v državnem zboru ali v kateri od strank.
Tudi izvoljeni predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker slovenske kandidatke ne pozna in niti razmeroma kratek intervju z njo v prihodnjih dneh ne bo mogel veliko spremeniti. Če v njegovem štabu in evropskem parlamentu res želijo, da bi nova evropska komisija začela delati 1. novembra, zapletov sploh ne bi smelo biti, saj zmanjkuje časa za končanje vseh postopkov in potrditev njegove ekipe v evropskem parlamentu v Strasbourgu, ki bo predvidoma že 22. oktobra. Ker ne bo imela veliko časa za priprave na zaslišanje (omenja se ponedeljek 20. oktobra), je tudi ne bi pričakali na nož.
Cerarju po robu
Če bi komisija tako kot v prejšnjih mandatih začela delovati z zamudo (iz katerega koli razloga ali zaradi kupčij v ozadju, povezanih z drugimi temami, ne nujno s slovensko komisarko) in bi bilo na razpolago več časa, je položaj bolj nepredvidljiv. Nejasno je, koliko se bosta največji parlamentarni skupini, evropska ljudska stranka in socialisti, postavili po robu premieru Miru Cerarju, ki je zavrnil njuno kar javno objavljeno zahtevo (edinstveno v zgodovini parlamentarizma EU) po imenovanju Tanje Fajon. Drugi zgodovinski dogodek bi bil, če bi parlamentarci zavrnili še drugo kandidatko iz eno od članic.
Pred polomom Alenke Bratušek, ki s slabim nastopom, a tudi prtljago, ni mogla preživeti občasno nedostojnega obračuna z njo v parlamentu in je postala ena od žrtev, s katerimi parlamentarci samovšečno razkazujejo mišice in simbolično dokazujejo, da so veliki igralec v evropski politiki, je imelo težave v prejšnjih mandatih že več drugih kandidatov. Pred izvolitvijo druge komisije pod vodstvom Joséja Manuela Barrosa leta 2009 je bilo največ težav z bolgarsko kandidatko Rumiano Želevo, ki poslancev ni prepričala niti glede očitkov o navzkrižju interesov (neprijava lastniških deležev med mandatom evropske poslanke).
Poleg tega podobno kot Bratuškova ni prepričala s poznavanjem področja, s katerim naj bi se ukvarjala (mednarodno sodelovanje). Zaradi ostrih kritik se je odločila, da odstopi od kandidature. Namesto nje je komisarka za mednarodno sodelovanje postala Kristalina Georgieva. Četudi komisarski kandidati pogosto niso prepričljivi, ali so res sporni (v Junckerjevi ekipi je tak Španec Miguel Arias Cañete s povezavami z naftno industrijo), se v nepreglednih kravjih kupčijah ponavadi odločijo za žrtvovanje najbolj ranljivih, ki za sabo nimajo močne države.
Pred izborom prve Barrosove komisije (2004–2009) je bilo zapletov še več. Od petih komisarskih kandidatov, ki so bila tarča kritik poslancev, sta se morala posloviti dva: Italijan Rocco Buttiglione in Ingrida Udre iz Latvije. Konservativni Buttiglione je razjezil poslance z izjavami o gejih in vlogi žensk v družini, Latvijka pa se je na domačem prizorišču morala spopadati z očitki o nezakonitem financiranju svoje stranke. Kritizirani madžarski kandidat László Kovács je namesto energije dobil področje davkov. Drugi krog zaslišanj je bil več kot mesec dni po prvem krogu.
