Tiskane izdaje
Bruselj - Ob robu vrha EU in Latinske Amerike se je danes širil optimizem, da bodo Grčija in njeni upniki kmalu našli izhod iz slepe ulice, v kateri so se znašli v zadnjih tednih. Po mnenju komisarja za gospodarstvo Pierra Moscovicija je sporazum mogoč bolj kot kadarkoli prej.
Grški premier Aleksis Cipras je prišel v Bruselj z jasno željo, da v pogovorih z nemško kanclerko Angelo Merkel in francoskim predsednikom Françoisem Hollandom določi pot, po kateri bi se njegova država rešila pred vse bolj grozečim bankrotom. »Kjer je volja, je tudi pot,« je ob prihodu v bruseljsko palačo Justus Lipsius dejala Merklova. Čeprav si Cipras prizadeva doseči sporazum na najvišji politični ravni, je njegovo vlado napotila na pogovore s tremi institucijami, s katerimi se pogaja o vsebinskih vprašanjih. Cilj da je - obstanek Grčije v območju evra.
Vse breme bo na hrbtu EU
Upniki so sicer pred vrhom zavrnili zadnji predlog grške vlade, toda grški diplomati so zvečer potrdili obstoj novega predloga. Upnike so zaprosili za devetmesečno podaljšanje drugega rešilnega programa, ki je bil sprejet spomladi leta 2012. Pred uradnim iztekom konec lanskega leta so ga najprej podaljšali za dva meseca. Nato se je februarja nova Sirizina vlada strinjala z njegovimi podaljšanjem za štiri mesece, do konca junija. Njegova varčevalno-reformna vsebina z razvpitim memorandumom je bila ves čas tarča ostrih Sirizinih kritik.
V starem programu trojke je na razpolago še 7,2 milijarde evrov za pomoč Atenam. Po sinočnji grški ponudbi bi Grčija, ki mora do konca poletja vrniti IMF in ECB okoli devet milijard evrov, dobila še za 10,9 milijarde evrov neuporabljenega denarja, namenjenega finančnim injekcijam trhlim bankam. Poleg tega bi izvedli menjavo obveznic, po kateri bi približno 6,7 milijarde evrov grških obveznosti do ECB prenesli na evropski krizni sklad ESM. Predvidoma IMF tudi ne bi več sodeloval v nadaljnjem financiranju pomoči Grčiji. Tako bi bilo vse breme na hrbtu Evrope.
Nesoglasij z upniki še veliko
Uradnih odzivov upnikov na nove grške predloge danes še ni bilo. Nesoglasij med stranema je bilo v zadnjih še kar nekaj. Upniki zahtevajo tudi boljšo ureditev pokojninskega sistema, ki z velikimi izdatki povzroča velik primanjkljaj v državni blagajni. Pri varčevalnih ciljih so še razlike, a videti so premagljive. Tako upniki zahtevajo letošnji primarni proračunski presežek v višini enega odstotka BDP, Grčija bi sprejela za 0,25 odstotne točke nižjega. Tudi ECB še ne zateguje finančne vrvi, saj je je odobrila za dodatnih 2,3 milijarde evrov za izredne injekcije grškim bankam (ukrep Ela).
»Po petih letih eksperimenta je katastrofa še večja«
Med mrzličnimi pogajanji med Atenami in predstavniki upnikov o sporazumu o varčevalno-reformnih ukrepih, s katerimi bi sprostili nadaljnjo finančno pomoč, je v ozadju vprašanje, kakšna naj bi sploh bila perspektiva Grčije v območju evra.
Eden od vodilnih nemških ekonomistov, direktor münchenskega inštituta Ifo Hans-Werner Sinn je v pogovoru s skupino bruseljskih dopisnikov navedel tri scenarije. Prvi bi bil preoblikovanje območja z evrom v transferno unijo, v kateri bi druge članice trajno financirale ohranjanje življenjskega standarda v Grčiji. Druga pot je notranja devalvacija, s katero bi v Grčiji še precej bolj znižali plače in izvedli reforme, da bi postali konkurenčni. Tretji način bi bila višja inflacija v jedrnih državah območja z evrom na čelu z Nemčijo in ohranjanje ravni cen na obrobju.
Nalezljiva »nizozemska bolezen«
Vsi trije scenariji v sedanjih okoliščinah niso izvedljivi. Niti transferna unija niti višja inflacija, denimo nekaj let v višini okoli štirih odstotkov, v severnem bloku nista sprejemljivi. Tudi nadaljnje zniževanje plač s ciljem povečati konkurenčnost je v Grčiji skoraj neizvedljivo. Atenam je po izračunih Ifa v primerjavi z drugimi članicami v območju evra med krizo sicer uspelo nekoliko izboljšati konkurenčnost, za osem odstotkov, toda: da bi lahko sami gospodarsko preživeli, bi morali narediti vsaj še dvakrat več.
Vzrok vsega zla je, po njegovem mnenju, razvoj od devetdesetih let do vrha finančne krize ob propadu Lehman Brothers. To je bilo obdobje, ko se je v Grčiji razširila administracija, ko so se plače hitro zviševale in ko so grški upokojenci na mesec začeli prejemati višje pokojnine kot njihovi nemški vrstniki. Članstvo v območju z evrom je Grčiji, ki je prej plačevala dvoštevilčne obresti, omogočilo poceni zadolževanje in precej hitrejše zviševanje standarda kot v drugih evropskih državah.
»Grčija je država z nizozemsko boleznijo,« je prepričan Sinn. Ko so Nizozemci v 60. letih odkrili zaloge plina, so hitro obogateli, plače so se zviševale hitreje kot produktivnost gospodarstva, industrija je izgubljala izvozno konkurenčnost. Država je končala v recesiji. Ekonomisti pojav imenujejo nizozemska bolezen. Šele zmanjšanje črpanja plina in sklenitev sporazuma o umirjanju rasti plač, je Nizozemsko ozdravilo. Ura resnice za Grčijo je bila, ko so investitorji v letih 2009 in 2010 zaprli pipo.
Tako se njen model zviševanja standarda brez podlage v gospodarskih gibanjih ni mogel več nadaljevati. Sinn je navedel podatek, da so v Grčiji po padcu Lehman Brothers plače v javnem sektorju v dveh letih zvišali za 19 odstotkov. »To, kar Janis Varufakis imenuje varčevanje ('austerity'), je posledica dogajanja na finančnih trgih,« je prepričan Sinn. Evropske države da so z rešilnimi svežnji, vrednimi več kot dvesto milijard evrov zgolj blažile posledice. »Po petih letih grškega eksperimenta je katastrofa še hujša,« je povedal Sinn.
»Grexit« vse bolj realen
Ob recesiji in nezaposlenosti je tudi reševanje vsak dan dražje. Po izračunih Ifa se je v Grčijo nateklo 325 milijard evrov javnega denarja (dva rešilna programa, prelivi v sistemu evropskih centralnih bank, izredne finančne injekcije ECB). To je 182 odstotkov grškega BDP, po deležu kar 35 Marshallovih načrtov za Nemčijo. Ob upoštevanju odpisa dolga Nemčiji na londonski konferenci je delež šestkrat večji. Grčiji so banke leta 2012 odpisale za več kot sto milijard evrov dolga.
»Varufakis govori, da je bilo 90 odstotkov pomoči namenjene plačilu nemških in francoskih bank. To ni res. Zgolj tretjina denarja je bila namenjena upnikom. S tretjino so krili primanjkljaj na tekočem računu plačilne bilance. Z zadnjo tretjino se je financiral beg kapitala iz Grčije,« je povedal Sinn. Če nobeden od treh scenarijev ni izvedljiv, menda ostane edina pot do gospodarskega preživetja za Grčijo le še – tako imenovani »grexit«, izstop Grčije iz evroobmočja. Manj vredna drahma bi tlakovala pot v konkurenčnost, evro pa bi bil vzporedna valuta. Dolgov ne bi mogli odplačati, a tudi z Grčijo v evru upniki pod črto ne bodo dobili več.
Sinn je prepričan, da je Varufakis izvrsten ekonomist in politik. Tudi če bi se zgodil »grexit«, so si Grki z nakazili v tujino v višini 99 milijard evrov in 43 milijardami gotovine v Grčiji nabrali veliko doto za prehod na drahmo. »In naj še kdo govori, da Varufakis ne razume ničesar o politiki,« je opozoril Sinn.
