Tiskane izdaje
Pariz – Nizkotno in sramotno, je mogoče povzeti današnje vtise o televizijski debati med predsedniškima kandidatoma, ki je v sredo zvečer pred televizijske in računalniške zaslone pritegnila več kot 16,5 milijona Francozov. Marine Le Pen se je pokazala v vsej svoji praznini in vulgarnosti, medtem ko je Emmanuelu Macronu uspelo ohranjati mirnost. Kljub nenehnim provokativnim napadom si je prizadeval nastopati vsebinsko in odgovorno – politika je, kot je večkrat poudaril, resna stvar. V igri je najvišji položaj v državi.
Da, bilo je strašno, vulgarno in vredno pomilovanja, se je za Delo strinjal francoski pisatelj Laurent Mauvignier, katerim sva se v Parizu srečala danes dopoldne, ko je soočenje še močno vznemirjalo Francoze. Marsikdo bi najraje že zamahnil z roko, a prav tega zdaj ne smejo storiti — v nedeljo, v drugem krogu predsedniških volitev, bo zelo pomembno, koliko ljudi bo prišlo na volišča.
Zanič
Svet menda ne more biti tako zelo preprost, nedostojanstven ter poln laži, neumnosti in dovzeten za insinuacije, da bi se v Franciji na najvišjo pozicijo lahko povzpela 48-letna skrajna populistka Marine Le Pen. Morda je po televizijskem soočenju s tekmecem, 39-letnim Emmanuelom Macronom, res obdržala na svoji strani katerega že prepričanega populista, prikritega ali odkritega ksenofoba in popolnoma razočaranega nesrečnika, gotovo pa se je mnogim še dodatno zamerila, kar priskutila. Njen nastop je bil, če uporabimo v njenem dramatičnem slogu močne besede, sramoten in nizkoten, vsebinsko »zanič«, o gospodarstvu in sociali političarka »nima pojma«, spet je samo potrdila, da za retorično grobostjo in teatralnostjo ni védenja, kaj šele znanja. Prazna je, demagoška, zato po svoje vredna usmiljenja.
Proti njej je vodja gibanja En marche!, ki jo je ves čas postavljal na laž in ji vztrajno očital, da trosi »neumnosti«, nastopil dostojanstveno, argumentirano, povezovalno, humanistično, odprto …, za neredke zelo dobro, če ne kar odlično. A celota je bila bedna, diametralno nasprotna si tekmeca sta si nenehno skakala v besedo, novinarja, ki naj bi usmerjala soočenje, sta nekako obsedela kot nepotrebni lutki — medtem ko sta pretendenta za Elizej govorila od ekonomije in terorizma do Evrope, evra in izobraževanja pa tudi o še vedno nezaceljenih ranah iz preteklosti (druga svetovna vojna, Alžirija) …
Napad kot razlaga programa
Le Penova je robustno udarila po Macronu takoj na začetku, z že slišanimi zmerljivkami o kandidatu divje globalizcije, radikalnega liberalizma, hollandizma, multinacionalk in bank, ki jih ščiti, kandidat po meri »velikih, ki jedo male« … Skozi vse vsebinske meandre je kot »kandidatka ljudstva, francoske kulture, enotnosti, Francije, ki ščiti francoske službe, francoske meje, civilizacijo …« — tako se je označila — hotela v slogu: napad na tekmeca je najboljša predstavitev lastnega programa. Vsebinsko zato ni povedala nič, recimo, kako bi poskrbela za reformo trga dela, motovilila se je tudi po pokojninski reformi, zamenjevala podjetja, za katerih prodajo da je »kriv« Emmanuel Macron, ker je bil Hollandov minister za ekonomijo. Počez mu je naprtila grehe preteklih političnih garnitur, tudi takih izpred desetletij, ko je bil še mladenič; v njenem poenostavljenem svetu bi bili, recimo, najboljši boj proti sodobnemu globalnemu terorizmu policisti na tesno zaprtih mejah Francije; prav tako ni znala pojasniti, kako bi poslovala z evrom. Kakor na koncu tudi ni več vedela, za kaj bi si še posebno prizadevala v dobro Francozov.
Emmanuel Macron – ki je večkrat potrdil, da si želi močno Francijo v okvirih Evropske unije in da se je treba, denimo, odgovorno in zrelo spopasti z globalizacijo in brez zanikanja tudi s preteklostjo –, je populistko v sredo zvečer prav tako neprizanesljivo postavil tja, kamor sodi: označil jo je za dedinjo Nacionalne fronte in svojega očeta Jean-Marie Le Pena, torej sistema, ki se že desetletja napaja iz jeze, strahu in razočaranj nezadovoljnih državljanov ter jih zlorablja. Medtem ko bi sam kot predsednik želel poskrbeti, da bi Francija imela pomembno mesto v globaliziranem svetu in v Evropi; ekonomsko, diplomatsko … vplivno mesto, je po njegovih besedah očitno, da je vizija Le Penove drža poražencev. Pod njeno taktirko bi se Francozi zaprli pred Evropo (še posebno Nemčija je šla v sredo zvečer v nos političarki) in pred svetom za lastno zidovje, v samozadostnost, v katerem ne bi bilo prostora za tuje … A vse to smo v zadnjih mesecih in tednih kampanje slišali že ničkolikokrat.
Česa smo vredni?
Si Francozi res zaslužijo vse to? je nasprotnico Le Penovo, ki se je ob vsem praznem rohnenju ves čas soočenja nekako trudila ohranjati (cinični) nasmešek na obrazu, večkrat vprašal Emmanuel Macron, ki mu je kljub provokacijam — na katere se je trmasto odzival, ne da bi popustil — vendarle uspelo ohraniti določeno mirnost in ni vstal od mize. Verjeti in upati je, da si Francozi zaslužijo boljše in da večinsko niso zabredli tako nizko, in z njimi tudi vsi mi. Potrdilo naj bi se v nedeljo, ko bo drugi krog predsedniških volitev.
A v resnici še bolj kot šokantno in sramotno je vse skupaj predvsem žalostno, pravi pisatelj Laurent Mauvignier. »Ljudje se po vsakem soočenju navadno pogovarjajo o tem, kdo je bil boljši. Po tokratni debati pa je očitno, da zmagovalca v resnici ni, ampak smo izgubili vsi.« Francozi so se pogreznili že s tem, da so v drugi krog sploh potisnili Le Penovo. Kakor da je tudi visoka politika le še ponesrečena karikatura in najbolj sprevržen resničnostni šov. »Marine Le Pen na koncu, seveda, ne bo zmagala, a gotovo je strašljivo to, da utegne dobiti kar 40 odstotkov podpore« – skrb vzbujajoče pa je, saj bodo junija parlamentarne volitve. Tudi zato Francozi v nedeljo ne bi smeli narediti napake in morda naveličani predvolilnega cirkusa ostati doma … Udeležba bo ključna.
