Tiskane izdaje
Erevan, Ljubljana – Armenija se danes spominja pokola do 1,5 milijona Armencev v nekdanjem Otomanskem cesarstvu. Čeprav je minilo stoletje, stališča politike o tem, ali je bil to prvi genocid 20. stoletja ali ne, ostajajo deljena. Kot genocid sta poboj pred kratkim označila papež Frančišek in Evropski parlament, medtem ko Turčija to ostro zavrača, poroča Slovenska tiskovna agencija.
Prvi pogromi nad Armenci že konec 19. stoletja
Armenci so pristali pod otomanskim jarmom v 15. in 16. stoletju. Večinoma so živeli v vzhodnih provincah cesarstva, imenovanih tudi Turška ali Zahodna Armenija. Leta 1890 naj bi tam živelo okoli 2,5 milijona Armencev, večinoma pravoslavcev.
100 let od poboja 1,5 milijona Armencev. Foto: David Mdzinarishvili/Reuters
Ob koncu 19. stoletja se je začel med Turki prebujati nacionalizem, podobno kot že pred tem drugod v Evropi, in kot je v pogovoru za STA pojasnil zgodovinar Janko Prunk, so bili zanje »najbolj moteč faktor« prav Armenci. Bili so namreč najbolj razviti, v rokah so imeli večino trgovine, »za povrh pa so bili še druge vere«.
Naraščajoča turška agresivnost je po drugi strani vzbujala vse močnejši odpor med Armenci. Leta 1894 je izbruhnila vstaja in pobitih je bilo na tisoče Armencev. V naslednjih letih je sledilo še več pogromov in represivnih ukrepov.
V letih 1915−1917 turška tla »očiščena« Armencev
Nato je prišla prva svetovna vojna, v katero sta carska Rusija, zaveznica krščanskih Armencev, in Otomansko cesarstvo vstopila na nasprotnih straneh. Armenski voditelji so verjeli, da jim bo ruska vojska prišla na pomoč in jim pomagala osvoboditi se izpod turškega jarma, Turki pa so v Armencih čedalje bolj videli izdajalce.
Armenci, ki so jih v tedanjem Konstantinoplu obesile otomanske sile. Foto: Armenian genocide museum institute/AFP
24. aprila 1915 so turške oblasti v tedanjem Konstantinoplu, današnjem Istanbulu, aretirale in pobile več sto voditeljev armenske skupnosti, osumljenih nacionalističnih nazorov, uperjenih proti osrednji vladi. Sledila je spirala tragičnih dogodkov, ki jih Armenija vidi kot začetek genocida.
Kot pojasnjuje Prunk, je ruska vojska zamudila. Turki so na slabo oboroženo odporniško gibanje poslali močno armado. Že v prvi fazi je bilo sistematično, »da bi ozemlje očistili tega drugorodnega prebivalstva«, pobitih pol milijona ljudi. Preostale so izgnali v puščave nekdanje Mezopotamije. Na tem pohodu smrti je brez hrane in vode ter ob mučenju umrlo še milijon ljudi.
Redki, ki so preživeli, se po vojni niso mogli vrniti domov in so odšli bodisi v ruski del Armenije bodisi drugam po svetu. Ogromna, večmilijonska armenska diaspora je tako nastala pred stoletjem.
Stoletje kasneje rane med Armenci in Turki niso zaceljene
Otomansko cesarstvo je po koncu vojne razpadlo in izgubilo obsežna ozemlja. Armenci so že maja 1918 na območju, ki je bilo pod rusko oblastjo, ustanovili neodvisno državo, ki pa je kmalu postala del Sovjetske zveze. Od leta 1991 je Armenija neodvisna.
Rane med Armenijo in Turčijo, pravno naslednico nekdanjega imperija, še vedno niso zaceljene. Čeprav je Turčija leta 1991 priznala neodvisnost Armenije, diplomatski odnosi med državama ostajajo prekinjeni. Meja med državama je zaradi zamrznjenega konflikta v Gorskem Karabahu, v katerem Turčija podpira Azerbajdžan, že vse od leta 1993 zaprta.
Turčija odločno zavrača, da bi bil nad Armenci strojen genocid. Kot vztraja, je šlo za žrtve državljanske vojne, v kateri so se Armenci pridružili ruskim enotam, ki so napadle Turčijo. Ubitih naj bi bilo od 250.000 do pol milijona ljudi, tudi Turkov. Ti dogodki v Turčiji sicer še vedno pomenijo precejšen tabu.
Posmrtni ostanki prebivalcev armenske vasi Sheyxalan. Foto: Armenian genocide museum institute/AFP
V zadnjih letih se je − tudi pod pritiskom EU, s katero je Turčija pred dobrim desetletjem začela pristopna pogajanja − zvrstilo več poskusov Erevana in Ankare, da bi normalizirala odnose in uskladila pogled na zgodovino, a doslej brez uspeha.
Zgodovinopisje si je edino: Šlo je za genocid
»Tam, kjer je bilo včasih središče armenskega življenja, na vzhodu današnje Turčije, ni več nobenega Armenca, preprosto so jih izbrisali. Od ozemlja, ki so ga Armenci naseljevali konec 19. stoletja, danes poseljujejo samo še četrtino. To je današnja Republika Armenija,« pojasnjuje Prunk.
Kot pravi, si je zgodovinopisje edino, da so bili Armenci žrtve genocida. »Resnično je to bil genocid po vseh definicijah. Genocid je iztrebljenje neke skupine − etnične, verske ali celo socialne, ki ga na nekem ozemlju izvaja močnejša sila, bodisi znotraj lastne države bodisi v državi, ki jo je napadla oziroma okupirala.«
Prepričan tudi je, da bi Turčija končno že morala priznati ta grozljivi zločin. »Država, kot je današnja Turčija − velika, močna, pomembna, samozavestna, hoče biti še večja, kot dejansko je −, bi morala to priznati. S tem bi dobila večjo moralno težo v mednarodni skupnosti. Z zanikanjem svojega početja pred sto leti onemogoča samo sebe v mednarodni skupnosti.«
Na tem prvem genocidu 20. stoletja se je sicer razvila sama definicija genocida v družboslovni znanosti. Ta izraz je namreč za sistematično in namerno iztrebljenje leta 1943 prvi uporabil Raphael Lemkin, ki je preučeval poboje Armencev.
Spomenik žrtvam genocida. Foto: Karen Minasyan/AFP
Politika v želji po dobrih odnosih s Turčijo pragmatična
Poboje v Armeniji je kot genocid doslej uradno priznalo 20 držav. Med prvimi v Evropi je bila leta 2001 Francija, kjer živi velika armenska diaspora. Že leta 1985 je to storila podkomisija ZN, leta 1987 Evropski parlament, leta 2001 papež Janez Pavel II. V zadnjih dneh sta to stališče ponovila Evropski parlament in papež Frančišek ter s tem izzvala ogorčene odzive Ankare.
ZDA, kjer živi ena najštevilnejših armenskih diaspor, genocida doslej niso priznale. Leta 2007 se je kongres temu približal, a je nato pod pritiski Bele hiše, ki se je bala poslabšanja odnosov s ključno zaveznico v Natu in vojni v Iraku, popustil. Barack Obama je o genocidu nad Armenci jasno govoril, preden je postal predsednik ZDA, od takrat pa ne več.
To potrjuje Prunkovo oceno, da politika ni tako razdeljena, kot se zdi, in da večina politikov meni, da je šlo za genocid, a da se oblasti v želji po dobrih odnosih s Turčijo pač odločijo za pragmatično politiko.
Med državami, ki genocida niso priznale, sta med drugim Nemčija in Avstrija. Še posebej v Nemčiji se je o tem letos razvila vroča razprava, saj ji številni Armenci − kot glavni zaveznici Otomanskega cesarstva v prvi svetovni vojni poleg Avstro-Ogrske, ki naj bi zelo dobro vedela, kaj se je dogajalo in je imela svoje ljudi v vrhu turške vojske − očitajo sokrivdo za genocid. Pod vse večjimi pritiski bosta nemški in avstrijski parlament o tem razpravljala še ta teden.
Turčija bo 24. aprila počastila 100. obletnico bitke za Galipoli
V armenskih cerkvah po vsem svetu bodo v petek ob 19.15 zadoneli zvonovi v spomin na tragične dogodke. Pri spomeniku genocidu v Erevanu bo potekala osrednja slovesnost, na kateri pričakujejo delegacije iz številnih držav, med drugim francoskega predsednika Françoisa Hollanda in ruskega predsednika Vladimirja Putina. Zvečer bosta še velik koncert in tradicionalni pohod z baklami.
Vabilo armenskega predsednika Serža Sarkisjana na slovesnost je prejel tudi turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, a v odgovor nanj je menda zgolj poslal »protivabilo« Sarkisjanu na slovesnosti v Turčiji, je poročala STA.
Turčija namreč v dneh od 23. do 25. aprila pripravlja velike slovesnosti ob 100. obletnici bitke za Galipoli, kam je povabila voditelje kakih sto držav. Sile antante so se sicer v Galipoliju izkrcale 25. aprila 1915. Ravnanje oblasti v Ankari potrjuje, kako zastrupljeni ostajajo odnosi med državama.
