Tiskane izdaje
Na ta način je katalonski predsednik potisnil Katalonijo v nekakšno medprostorje, ko še vedno upa - ker so počakali z radikalno odločitvijo -, da bo osrednja vlada Mariana Rajoya v Madridu prisedla za skupno mizo in se bo na reševanje katalonske problematike morda bolje pripravila tudi Evropa. Puigdemont je bil v svojem nagovoru umirjen, povezovalen, brez vsakršne jedkosti ali agresije, čeprav je podrobno predstavil, kako radikalno se katalonsko-špansko razmerje krha vse od zapleta zaradi novega statuta o avtonomiji leta 2010, ko je vanj temeljito poseglo ustavno sodišče v Madridu.
Njegov nagovor, trajal je pol ure, je bil v parlamentu napovedan za šesto uro popoldne, a so ga preložili za eno uro, po nekaterih informacijah (denimo Euronewsa) se je še v zadnjem trenutku pogovarjal s predsednikom evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem, kar so katalonski mediji pozneje ovrgli ...
Včeraj popoldne se je »pet pred dvanajsto« oglasil tudi predsednik evropskega sveta Donald Tusk, ki je »v imenu evropske enotnosti v različnosti« prosil Puigdemonta, naj spoštuje ustavni red in ne sprejme odločitve, ki bi onemogočila dialog. »Raznovrstnosti ne smejo voditi v konflikt.« Še prej je dejal, kako je pred dnevi prosil tudi španskega premiera Mariana Rajoya, naj problem reši brez uporabe sile in z dialogom. »Kajti moč argumentov je vedno boljša od argumenta moči.«
Razglasitev neodvisne Katalonije preložena
Zdi se, da se je Katalonija sinoči v svojem slogu nekoliko povlekla nazaj, pričakovati je, da se bodo, da bi se izognili vznemirjenju vse Evrope, v Španiji začeli pogovarjati. S tem je, kot je za Delo povedal neimenovani vir iz katalonske politike, Barcelona prisluhnila poziciji evropske komisije in tudi drugih vlad po Evropi, češ da je treba – počakati. »Kot ste počakali Slovenci.«
V teh dneh je v katalonskem časopisju nemalo razlag slovenskega primera osamosvajanja, ko se ni hitelo z glavo skozi zid, ampak smo samostojnost, kakor nas vidijo neredki v Kataloniji, dosegli z določeno mero potrpežljivosti (plebiscit je bil 23. decembra 1990, deklaracijo o neodvisnosti je parlament sprejel 25. junija 1991, op. p.). V tem smislu se je tudi katalonski evropski poslanec Ramón Tremosa pred dnevi ukvarjal s tem, kako bi na podlagi referendumskega rezultata sicer kazalo sprejeti deklaracijo o neodvisnosti, potem pa proces, po slovenskem zgledu (čeprav ne gre pozabiti slovenske desetdnevne vojne, op. p.), začasno odložiti, nekako zamrzniti, vmes pa si pridobiti mednarodno podporo in se poskusiti pogajati s špansko vlado.
Žuganje s preteklostjo
V teh prelomnih dnevih, ko se tako ali drugače piše novo poglavje špansko-katalonskega razmerja, je v Barceloni nemalo obujanja spomina na bolečine, ki jih je Kataloniji v preteklosti povzročila Španija. Zgodovina krvavega 20. stoletja uči, kako je že oktobra 1934 katalonski predsednik Lluís Companys razglasil neodvisnost »znotraj Španske federalne republike«, zato so ga oblasti aretirale in obsodile na trideset let zapora.
Po volitvah leta 1936, ko je v nemirni Španiji oblast prevzela leva Ljudska fronta, je bil spuščen na prostost, a ga je po koncu državljanske vojne, leta 1940, železna roka Francovega režima dosegla v izgnanstvu v Franciji, od koder ga je zvlekla domov in ustrelila. Companys je, kot poudarjajo katalonski zgodovinarji in politiki, »edini demokratično izvoljeni predsednik v evropski zgodovini, ki so ga ubili«. Na to nedemokratično epizodo so mnogi pomislili tudi ob sedanjem odkritem žuganju političnega Madrida, vladajoče Ljudske stranke, da čaka zapor prav tako predsednika Carlesa Puigdemonta.
Agresivnost Rajoyeve politike
A regija in država se ne bijeta le politično, ampak na različnih ravneh, tudi propagandno, medijsko. Veliko je, denimo, obračanja številk o podpori eni ali drugi strani, sploh po nedeljskem zboru v Barceloni, na katerem so se mirno zbrali zagovorniki Katalonije v Španiji – po mnenju independentistov je bilo videti, da so se unionisti z vlaki in avtobusi pripeljali prav tako z drugih koncev Španije. Prošpanskega zborovanja, ki je bil, kot je brati, resda največji v zgodovini, ne kaže zanikati, a ne gre pozabiti na vedno mirne katalonske demonstracije, na katerih se je – ob 11. septembru, recimo – v zadnjih letih zbralo še več ljudi.
Na ulicah, tudi pred parlamentom, na postajah … je bilo veliko policije, tako katalonske kot tudi španske. Foto: Reuters
Ob tem tudi evropski, denimo francoski tisk, ki skrbno spremlja, kaj se dogaja v Španiji, svari pred nevarnimi sentimenti, ki se ponekod porajajo ob rimanih vzklikih skrajnežev: »Artur Mas, cámara da gas, Puigdemont al paredón« (nekdanjega katalonskega predsednika Masa bi postavili v plinsko celico, Puigdemonta pa pred zid). Ponedeljkovi izgredi v Valencii, ko so se nad zbor independentistov spravili posamezniki menda iz skrajnodesničarske España 2000, so svarilo, da se lahko hitro vname kot škatlica vžigalic.
Španska poteza
Veliko je ugibanj, kaj utegne slediti, četudi je katalonski predsednik Puigdemont sinoči nekoliko stopil na zavoro, a so v Madridu v njegovem nagovoru takoj prepoznali »prikrito deklaracijo« (ki je ni bilo). Bi lahko osrednja oblast v Madridu aktivirala 155. člen ali morda, kot je slišati, celo 116. člen španske ustave: po prvem bi razveljavili katalonsko avtonomijo, po drugem pa bi s krovnim zakonom »urejali alarmiranje, izredna stanja in obleganje (vojaško pravo) ter ustrezne pristojnosti in omejitve«.
Za zagovornike neodvisne Katalonije bi oba člena pomenila bolj ko ne eno in isto: novo zaušnico demokraciji. Španska stran je med tem včeraj v pristanišče Barcelone poslala tri vojaške ladje, na ulicah, tudi pred parlamentom, na postajah … pa je bilo veliko policije, tako katalonske kot tudi španske, že pred referendumsko nedeljo poslane iz Madrida.
