Pod žarometom: Ukrajinski predsednik Petro Porošenko

Nič kaj lahka naloga ni čakala enega najbogatejših Ukrajincev, ko so ga junija 2014 izvolili za petega predsednika po površini največje evropske države. Ni se še bilo povsem umirilo vrenje na osrednjem kijevskem trgu, ki je odneslo njegovega predhodnika Viktorja Janukoviča, le malo pred tem si je Rusija spet prisvojila do takrat ukrajinski polotok Krim, na jugovzhodu države se je razvnela državljanska vojna, zaostritev z veliko vzhodno sosedo in trgovsko partnerico pa je napovedovala le še hujše čase za že tako in tako obubožano gospodarstvo. Postati prvi človek v takšni državi res ni bilo nekaj, kar bi bila življenjska želja nadvse uspešnega oligarha, čigar premoženje je že leta 2012 ameriška revija Forbes ocenila na več kot milijardo dolarjev.

A Porošenko, ki ima v lasti tovarno avtomobilov, ladjedelnico, televizijsko postajo in zlasti giganta za proizvodnjo slaščic Rošen, zaradi česar se ga je med ljudstvom oprijelo ime »čokoladni kralj«, je bil vsaj iz ozadja vedno tudi politično aktiven, saj je že leta 2004 finančno podpiral »oranžno revolucijo«, njegov priljubljeni 5 kanal je med »evromajdanom« deset let kasneje postal najpomembnejša protiutež proruskemu obveščanju o ukrajinskih dogodkih, o njegovih dobrih stikih z ameriškimi diplomati pa pričajo tudi tajne depeše, ki jih je objavilo spletišče Wikileaks. To ni edina žvižgaška podatkovna baza, v kateri se je znašel 51-letni ukrajinski predsednik, saj se je z imenom in priimkom pojavil tudi v panamskih dokumentih. Toda očitkov o utaji davkov in prikrivanju premoženja se mu je uspelo uspešno obraniti z argumentom, da je bilo preoblikovanje njegovega imperija prek davčnih oaz edini poslovno razumen način za izpolnitev njegovih predvolilnih obljub, da se med vodenjem države ne bo več ukvarjal tudi z upravljanjem svojih družb.

Čeprav se s posli ne ukvarja več, je nadvse zaposlen, saj so pred dnevi na generalnem tožilstvu spet potožili, kako predsednik ne najde časa, da bi prišel na pričanje v preiskavi o storjenih kaznivih dejanjih med majdanskimi protesti na začetku leta 2014. Hkrati pa njegova odpoved upravljanju družb ne pomeni, da mu te ne prinašajo več dobička. Tako kot drugi ukrajinski oligarhi je sprva izgubil precej premoženja zaradi zadnje zaostritve, pred katero je v Rusijo prodal kar 40 odstotkov svojih čokoladnih izdelkov. Na agenciji Bloomberg so marca lani izračunali, da se je zaradi krize Porošenkovo imetje zmanjšalo za več kot četrtino, na 720 milijonov dolarjev, toda letos spomladi so njihovi ameriški kolegi s Forbesa ugotovili, da je v zadnjem letu spet zraslo za več kot sto milijonov, na 858 milijonov, ukrajinski ocenjevalci iz časnika Novoje vremja in družbe Dragon Capital pa celo trdijo, da je njihov predsednik spet »težak« milijardo zelencev.

A niti to mu ni zadostovalo, da si ne bi v tajnosti kar desetkrat povišal predsedniške plače, ga je pred kratkim v parlamentu obtožila njegova pogorela tekmica na predsedniških volitvah Julija Timošenko. Iz predsednikovega kabineta so jo takoj popravili, da je njegov osebni dohodek z vsemi dodatki vred 28.000 grivenj, a če bi držali »škandalozni« podatki nekdanje »princese oranžne revolucije«, potem Porošenko za opravljanje predsedniške funkcije na mesec prejme kar 100.000 grivenj: okoli 3500 evrov. Čeprav je predsednikova stranka Blok Porošenka vladajoča, je opozicija ostra, v ukrajinskem parlamentu pa se je že marsikatera razprava končala z obračunom s pestmi. Ker nacionalisti ostro nasprotujejo kakršnemu koli povečanju avtonomije »teroristom« v Donbasu, Porošenka v Moskvi obtožujejo, da je minški sporazum podpisal s figo v žepu, ker je dobro vedel, da ne bo dobil podpore v vrhovni radi.

Porošenko morda ni idealen predsednik, je pa bil v tistem času najboljša možna izbira, pravi veliko ukrajinskih analitikov. Po njihovem mnenju je kos tudi težavnim pogovorom s svojim ruskim kolegom Vladimirjem Putinom. Nasprotno meni poslanka Nadežda Savčenko, prva vojaška pilotka v Ukrajini, ki je postala narodna junakinja, ko so jo v Rusiji zaprli zaradi »terorizma«. »Porošenko je šibek predsednik, zato je tudi Ukrajina šibka,« je izjavila po zadnjem srečanju normandijske četvorke v Berlinu, na katerem po njenem prepričanju ni znal zagovarjati in uveljavljati nacionalnih interesov zlasti v pogajanjih z zahodnimi voditelji.