Tiskane izdaje
Bruselj − Podnebni vrh v New Yorku je v očeh EU le etapa na dolgi poti, ki naj bi na globalnem zasedanju decembra prihodnje leto v Parizu pripeljala do mednarodnega zavezujočega sporazuma o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.
Veljavni evropski cilji do leta 2020 so znani kot formula 20-20-20 odstotkov. V skladu z njimi naj bi EU za petino znižala emisije (v primerjavi z letom 1990) ter povečala delež obnovljivih virov in energetsko učinkovitost. Predvsem glede prvih dveh ciljev naj ne bi bilo težav. Članice so v zadnjih letih z izdatnimi subvencijami spodbujale naložbe v obnovljive vire in ena od posledic gospodarske krize na stari celini je bilo tudi zmanjšanje izpustov CO2. V prihodnjem obdobju do 2030, ki naj bi ga zajel pariški sporazum, želi EU ostati zelena pionirka.
V Bruslju so na mizi letošnji predlogi evropske komisije. Po njih naj bi do leta 2030 zmanjšali emisije za štirideset odstotkov in dosegli 27-odstotni delež obnovljivih virov. Drugače kot po ciljih do 2020, ki so bili pri obnovljivih virih postavljeni za vsako članico posebej, bo po novem zadoščalo doseči znižanje na evropski ravni. Pri energetski učinkovitosti je neobvezujoči cilj postavljen pri tridesetih odstotkih. Unija bi svoje nove energetsko-podnebne cilje lahko odredila že na zasedanju voditeljev članic v okviru oktobrskega evropskega sveta.
Štiridesetodstotno znižanje izpustov do leta 2030 je glede na retoriko EU že tako zmeren cilj, ki se obravnava v globalnem kontekstu. Če bi bili drugi veliki onesnaževalci podnebja (ZDA, Indija, Kitajska, Rusija, Japonska), pripravljeni narediti bolj odločne korake v smeri brezogljične družbe, je Evropa načeloma pripravljena še bolj zavihati rokave. Predvsem vzhodne članice, višegrajska skupina (Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška), ki so pri proizvodnji elektrike najbolj odvisne od premoga, se postavljajo po robu bolj ambicioznim ciljem EU.
V bitki proti grozečim katastrofalnim posledicam globalnega segrevanja v prihodnjih desetletjih igra nezanemarljivo vlogo nov kontekst. Z ukrajinsko krizo so se očitno pokazala tveganja (prevelike) energetske odvisnosti Unije od Rusije. Razvoj obnovljivih virov in večja energetska učinkovitost zmanjšujeta odvisnost od tujine. Tudi uspešna raba tehnologije za pridobivanje nafte in plina iz skrilavca v ZDA je v zadnjih letih vplivala na evropske razprave. Poljski, denimo, se uvedba takšnih tehnologij kljub opozorilom o njenih negativnih okoljskih vplivih sploh ne zdi kočljiva.
Med samo krizo se je zgodila še vrnitev k premogu. Nanj ne stavijo le manj razviti vzhodnjaki, marveč tudi bolj zelena Nemčija pod vodstvom nekdanje »podnebne kanclerke« Angele Merkel. Elektriko iz zaprtih nukleark je najlaže nadomestiti s poceni premogom. To je olajšal polom evropskega sistema trgovanja s certifikati za izpuste (ETS), ki jih je na trgu preveč in so zato prepoceni. Tako se izplača uporabljati termoelektrarne na premog. Cilj ETS je, da bi se podjetja raje odločila za energijo z manj emisijami, ker bi bili certifikati predragi. To se v praksi ni zgodilo.
Kljub načelni naklonjenosti obnovljivim virom članice pripisujejo pomen zanesljivosti preskrbe (obnovljivi viri niso stabilni) in nižjim cenam (energija je v EU dražja kot v drugih delih sveta). S tako argumentacijo članice branijo energetsko intenzivne sektorje industrije z veliko količino izpustov. Poleg tega je gospodarska kriza povzročila, da je za varovanje podnebja manj zanimanja kot v obdobju pred Københavnom. Nemčija, ki je sredi izvajanja svoj energetski preobrat (Energiewende), je imela lani imela več emisij kot leto poprej.
Tako ima vsaka članica pred očmi predvsem lastne interese. Britanija in Francija raje stavita na jedrsko energijo. To naj bi v Nemčiji nehali uporabljati na začetku prihodnjega desetletja. Notranji energetski trg EU je še v povojih. Najbrž bodo skupne ambicije Unije v energetsko-podnebnem svežnju le najmanjši skupni imenovalec različnih nacionalnih optik in interesov. To za pionirsko vlogo na svetovnem odru ne zadošča in bo pripomoglo k temi, da globalne zaveze, ki naj bi bile prihodnje leto sprejete v Parizu, ne bodo dovolj zmanjšale nevarnih sprememb v podnebju.
Obuja se že neprijeten spomin na podnebni vrh v Københavnu konec leta 2009, ko so se svetovni voditelji razšli brez oprijemljivega sporazuma in ko so voditelji iz EU lahko le nemo spremljali, kako sta rešitve oblikovala predsednik ZDA Barack Obama in kitajski premier Wen Jiabao. Negotovo je, kakšna bo vloga Zahoda pri pomoči revnim v razvoju obnovljivih virov in bitki s podnebnimi spremembami. Zeleni klimatski sklad, ki so ga zasnovali v Københavnu, naj bi po letu 2020 razpolagal z okoli sto milijardami evrov. Glede virov in nalog sklada še ni znano nič konkretnega.
