Tiskane izdaje
Majhna pričakovanja evropskih in britanskih pogajalcev so neposredna posledica različnih predstav o tem, kako pogajanja o brexitu končati v predvidenem roku. Pol leta po uveljavitvi 50. člena lizbonske pogodbe se ta ambicija zdi čedalje težje uresničljiva.
Britanska vlada je pred tretjim krogom pogajanj o brexitu objavila sedem pogajalskih izhodišč, v katerih je predstavila svoje poglede na prihodnost odnosov z EU. Evropska stran se je nanje odzvala zadržano, prepričana, da London z njimi zgolj poskuša prevzeti nadzor nad pogajanji in vanje vključiti tudi vprašanja, o katerih Bruselj za zdaj ni pripravljen razpravljati.
Objava dokumentov je, ironično, še nekoliko zmanjšala že tako majhna pričakovanja pred tretjim krogom pogajanj, ki bodo od danes pa vse do četrtka potekala v Bruslju. Evropski diplomati pravijo, da je Britanija z njimi dokazala, da se še vedno ni pripravljena resno pogovarjati o ključnih vprašanjih, s katerimi EU pogojuje uspeh celotnega procesa. Britanska stran to posredno priznava, kot vzrok pa navaja, da se o zagotavljanju pravic evropskih državljanov, urejanju mejnega režima na Irskem in višini izstopnega računa ni mogoče pogovarjati brez sprotnega razmisleka o tem, kako bodo britansko-evropski odnosi videti po izstopu države iz EU.
Če obe strani v prihodnjem mesecu ne zbližata svojih stališč, obstaja resna nevarnost, da se pogajanja oktobra ne bodo mogla premakniti v drugo fazo, v kateri je predviden začetek razprav o tako imenovanem prehodnem obdobju in o temeljih obsežnega trgovinskega sporazuma.
Bruselj v hitro bližajočem se jesenskem roku vidi vzvod, s katerim lahko izvaja pritisk na London. Načrt je bil doslej le polovično uspešen. Britanski minister za izstop iz EU David Davis in njegova ekipa pogajalcev so po pisanju Financial Timesa pred tretjim krogom pogajanj zavzeli mnogo bolj »realistično« držo, kar je razvidno iz vsebine objavljenih pogajalskih izhodišč. V njih je država dopustila možnost, da evropsko sodišče (ECJ) tudi po brexitu še vedno ohrani posredno vlogo pri reševanju morebitnih sporov med Združenim kraljestvom in EU. London je hkrati potrdil ambicijo, da po izstopu ohrani znaten obseg dosedanjih trgovinskih ureditev in s tem zagotovi čim bolj gladek pretok blaga, storitev in kapitala. Toda o tistem, kar najbolj zanima Bruselj, Davisova ekipa še vedno noče govoriti.
Polaganje računov
Evropski diplomati so prejšnji teden opozorili, da bodo pogajanja zastala, če se Velika Britanija ne bo jasno izrekla o višini izstopnega računa, v katerem so zajete neporavnane britanske obveznosti do EU. Bruselj bi rad, da London privoli v metodologijo določanja zneska, za kar pa britanski pogajalci na tej točki nočejo niti slišati. Čeprav predstavniki vlade priznavajo, da država ima obveznosti do EU, britanski diplomati po poročanju Guardiana verjamejo, da so pričakovanja Unije glede višine zneska močno pretirana.
Pogajanja o brexitu se morajo končati do jeseni 2018. Foto: AFP: Justin Tallis
London bo zato ta teden poskušal razdelati vsako točko računa in preveriti njegovo pravno vzdržnost, medtem ko bo David Davis pozval EU k uporabi »domišljije« in nasploh več fleksibilnost v procesu. »Obe strani morata biti fleksibilni in pripravljeni popustiti pri reševanju vprašanj, o katerih se ne strinjata,« je Reuters citiral neimenovani britanski vladni vir. »Tako, kot je EU sama dejala: ura teče, zato nobena stran ne bi smela zavlačevati.« Zavlačevanje je seveda del pogajalske taktike obeh strani. Medtem ko Bruselj verjame, da je čas na njegovi strani, London svojo največjo prednost vidi v denarju. Največja nevarnost je, da se tako eni kot drugi motijo in da so njihove domnevne prednosti v resnici njihove slabosti.
Britansko prepričevanje Bruslja skoraj zagotovo ne bo obrodilo sadov. Evropska stran pod vodstvom glavnega pogajalca evropske komisije Michela Barniera je odločena vztrajati pri svojih pogajalskih izhodiščih in s tem preprečiti širitev pogovorov na druga področja. Po vsej verjetnosti bo tudi uradno izrazila pomisleke glede nekaterih rešitev, ki jih je Britanija predstavila v objavljenih pogajalskih izhodiščih.
Nobena stran ne pričakuje preboja, nasprotno, obe prek medijev aktivno zmanjšujeta pričakovanja. Kam vse to vodi, je vprašanje za milijon evrov. Potencialen zamik urnika pogajanj utegne destruktivno vplivati na celoten proces in še povečati trenutna razhajanja. Michel Barnier bo voditelje držav EU seznanil z napredkom, ti pa bodo na vrhu 18. oktobra nato odločili, ali se lahko pogajanja premaknejo v drugo fazo. Britanski pogajalci uradno še vedno verjamejo, da je to mogoče. Toda sočasno priznavajo, da bi se lahko začetek druge faze premaknil v december, kar bi pomenilo, da bi pogajalcem ostalo manj kot leto dni, da dosežejo vsaj načelen dogovor.
