Pogajalski poker med Beogradom in Prištino na stranskem tiru

Grška kriza je dodatno zapletla­ srbsko-albanski pogajalski­ poker,­ v katerem srbski­ premier­ Aleksandar Vučić vse stavi na Berlin. Na nemško kanclerko računa tudi njegov kosovski kolega Isa Mustafa,­ vendar Angelo Merkel skrbi poker z Grčijo. Od Beograda in Prištine pričakuje kompromis.

Balkanska voditelja Aleksis Cipras in Aleksander Vučić imata diametralno nasproten odnos do najmočnejše ženske v Evropi. Cipras se trudi, da bi bil njen glavni oponent, Vučić pa bi najraje postal njen glavni partner na Balkanu. Srbi obožujejo mladega grškega premiera skoraj tako kot ruskega predsednika Vladimirja Putina, ker v tem radikalnem levičarju vidijo simbol upora proti nemškemu gospodarskemu ekspanzionizmu in restriktivnim varčevalnim ukrepom, hkrati pa večinsko podpirajo bivšega radikalnega desničarja, ki je s prevzemom oblasti konvertiral v zavzetega Evropejca.

Nemara so Srbi navdušeni nad Ciprasom zato, ker lahko po dolgem času iz foteljev udobno spremljajo dramo, ki ni srbska. V teh vročih dneh večina tako ali tako že dolgo nima denarja za letni oddih, ki bi bil po njihovi meri in okusu.

Balkanska komunikacija z Brusljem

Glede na izjavo Angele Merkel, da je napočil čas za kompromis, če želita Srbija in Kosovo napredovati na poti v EU, in glede na to, da sta se Beograd in Priština v zadnjem krogu dialoga pod okriljem EU razšla brez končnega dogovora, ni verjetno, da bi obisk nemške kanclerke v Beogradu zaznamoval odprtje prvih poglavij v pristopnih pogajanjih Srbije z EU. Na drugi strani si Kosovo želi čimprejšnjo vizumsko liberalizacijo in uveljavitev stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma z EU, dodatni problem pa ima, ker ustavna dopolnila, ki so potrebna za ustanovitev posebnega sodišča za preiskavo vojnih zločinov Osvobodilne vojske Kosova, niso dobila zelene luči v kosovskem parlamentu. Čeprav je EU oddaljen cilj, vladajoča politika na Kosovu in v Srbiji potrebuje zunanjepolitični uspeh, da bi lahko preusmerila pozornost nezadovoljnih in iz deva v dan bolj lačnih ­množic.

V zadnjih dveh krogih dialoga med Beogradom in Prištino sta strani v Bruslju podpisali sporazum o medsebojnem priznanju zavarovanja vozil. Sliši se smešno, vendar vsak še tako droben korak naprej olajša življenje na Kosovu tako Albancem kot Srbom.

Predstavniki Srbije in Kosova so dokončali tudi besedilo sporazuma o načelih oblikovanja skupnosti srbskih občin na Kosovu in implementaciji dogovora o telekomunikacijah, vendar končnega političnega dogovora niso dosegli. Da bruseljski dialog vsaj na zunaj ne bi deloval kot metanje časa in denarja skozi okno, je visoka zunanjepolitična predstavnica EU Federica Mogherini skopo sporočila, da sta strani dosegli napredek pri vseh vprašanjih. Srbski premier in njegov kosovski kolega Isa Mustafa sta »napredek«, kot je že običajno, spet tolmačila vsak po svoje.

Po maratonskih pogajanjih, ki postajajo zaščitni znak balkanske komunikacije z Brusljem, je Vučić dejal, da niso dosegli dogovora niti o enem vprašanju. Pojasnil je, da so bili zelo blizu dogovora pri vprašanju skupnosti srbskih občin, vendar Priština ni hotela privoliti niti v dodelitev pristojnosti, ki pripadajo občinam na področju urbanega planiranja, zdravstva in gospodarskega razvoja. Mustafa je v nasprotju z njim izjavil, da kosov­ska stran ni mogla sprejeti srbskih zahtev, da bi Beograd imel izvršna pooblastila nad skupnostjo srbskih občin, kar bi bilo v nasprotju s ­kosovsko ustavo.

Premiera sta bila bolj enotna v izjavah glede telekomunikacij. Vučić je poudaril, da jim je uspelo ohraniti premoženje Telekoma in da so se dogovorili, da se telefonski klici v Srbijo ne bodo več obračunavali kot mednarodni. Napredek pri vprašanju telekomunikacij je potrdil tudi Mustafa, ki je izpostavil dogovor o mednarodni klicni številki za Kosovo. Ni komentiral Vučićevih trditev o Telekomu, še vedno pa ni odstopil od stališča, da vse premoženje na ozemlju Kosova, tako po kosovski ustavi kot po resoluciji Varnostnega sveta ZN, pripada Kosovu.

Zgodovinske prelomnice na bregovih Ibarja

Najverjetneje je v tem razlog, da niso podpisali sporazuma, in ne le v pojasnilu Mustafe, da mednarodna skupnost želi, da v paketu podpišejo dogovor o skupnosti srbskih občin, telekomunikacijah, energetiki in odpravi blokade na mostu čez reko Ibar v Kosovski Mitrovici. Pri energetiki se prav tako zapleta, ker je Elektrogospodarstvo Srbije ves čas poslovalo in vlagalo na severu Kosova, Priština pa je prepričana, da ni mogoče govoriti o premoženjskem vprašanju, ker je to bilo nelegalno poslovanje in ker vsa podjetja na njegovem ozemlju pripadajo Kosovu. Kar zadeva most, ki od srbskega upora na barikadah deli albanski in srbski del Kosovske Mitrovice, sta strani tudi ostali vsaka na svojem bregu Ibarja.

Ključen za obe strani bi bil končni dogovor o vzpostavitvi skupnosti srbskih občin, s katero bi dobili kosovski Srbi večjo avtonomijo. Beograd in Priština se o tem vprašanju pogajata že dve leti, od prvih lokalnih volitev na ozemlju Kosova, ki so se uvrstile na seznam mnogih »zgodovinskih prelomnic« v reševanju kosovskega vprašanja. Na njih je na severu Kosova in v srbskih enklavah južno od Ibarja slavila srbska lista, ki jo podpira Beograd. Kamen spotike je, ali bosta Srbe na Kosovu upravljala Beograd in Priština ali ne.

Kosovski premier za zdaj še vztraja, da skupnost srbskih občin ne sme imeti izvršnih pristojnosti in prevzeti vloge centralne vlade. Priština je tudi proti rešitvi, ki bi na Kosovu vzpostavila tretji nivo oblasti, in sicer med državno in občinsko oblastjo. Mustafa je pojasnil, da bruseljski sporazum iz leta 2013 ni razmejil odgovornosti med osrednjo vlado in lokalno samo­upravo. Kosovski premier tako kot njegov srbski kolega, če zanemarimo ameriško prijateljstvo, stavi na najmočnejšo žensko v Evropi, ki pa ima veliko večje skrbi.