Tiskane izdaje
Španska politika ni sveta, kot ni politika nedolžna nikjer. Precej masla na glavi ima tudi Ljudska stranka Mariana Rajoya, ki je prejšnji teden napovedal, da se je na prihodnjih volitvah pripravljen potegovati za še tretji mandat.
Rajoyeva dokončna odločitev, ali bo sodeloval na volitvah (pripraviti jih morajo najpozneje do 26. julija 2020), bo menda odvisna od tega, kako se bodo prihodnji meseci iztekli ekonomsko in kako bo rešena katalonska kriza. Nemara bo ključen tudi dokončen razplet korupcijske afere Gürtel.
Škandalozni »pas«
Zapleteni škandal Gürtel – od podkupovanja in pranja denarja do davčnih utaj v šestih španskih regijah od leta 1999 do 2005 in po pisanju El Paísa v višini 43,2 milijona evrov – je v javnosti odjeknil leta 2009, čeprav sega že v obdobje pred tem. Vanj je vpletena vladajoča konservativna Ljudska stranka oziroma kar kakšnih štirideset njenih članov, sprožil je že več odstopov (denimo nekdanje ministrice za zdravje Ane Mato) in odstavitev, večinoma pa so obdolženi na sodišču pristali pred dvema letoma. Za poimenovanje Gürtel, po nemško pas, je »kriv« glavni (zdaj že) obsojenec iz korupcijske mreže Francisco Correa (pas tudi po špansko), poslovnež s spornimi političnimi povezavami na desnici.
Da je vse skupaj pricurljalo v javnost, je poskrbela žvižgačka Ana Garrido Ramos, nekdaj uslužbenka na občini Boadilla del Monte v španski metropoli. Kako sta se Ljudska stranka in gospodarstvo nepošteno spečala predvsem v Valencii, Madridu in še drugje, je v začetku leta 2009 začel preiskovati znani preiskovalni (in pozneje suspendirani) sodnik Baltasar Garzón.
Sredi lanskega leta je kot priča pred sodnike stopil tudi premier Mariano Rajoy, ki zanika, da bi vedel karkoli o nezakonitem financiranju stranke v preteklosti, saj da finančni posli niso (bili) njegova skrb. Tako ni menda vedel nič – ali pa je lagal – o spornem preteklem podkupovanju politike za sklepanje javnih pogodb v regijah oziroma mestih v rokah Ljudske stranke. Kakor meljejo sodni mlini in je obveščena javnost, je Francisco Correa alias Don Vito izsiljeval podjetja, da mu morajo izplačati denar, če si hočejo zagotoviti posel v javnih projektih, podkupoval nepoštene politike, jim poklanjal draga darila in nezakonito financiral predvolilne kampanje.
Ljudska stranka je, kot preiskujejo, razpolagala tudi z vzporednim bančnim kanalom, nad katerim je skrbel glavni blagajnik Luis Bárcenas, na čigar račune v Švici je bilo leta 2013 prenakazanih skoraj petdeset milijonov evrov. Kot pojasnjujejo mediji, je premier Rajoy nekaj dni po tem, ko je za transakcijo izvedela javnost, Bárcenasu poslal bodrilni SMS, naj ostane »močan«. Aktualni predsednik španske vlade je bil v svoji dolgi politični karieri na pomembnih pozicijah tudi v stranki, zato je menda moral vedeti, kaj se je dogajalo v spornem obdobju od leta 1999 do 2005. In čeprav se brani in vse zanika, obstajajo dokumenti o finančnih transakcijah iz podjetij do povsem konkretnih politikov – tudi njega ... Afera je v preteklosti Rajoya politično že drago stala, saj mu je od leta 2011 do leta 2016 hrbet obrnilo več kot tri milijone volivcev, opozicijski tekmec, socialist Pedro Sánchez pa ga je javno pozval, naj odstopi: v čast demokraciji.
Na daljavo zagotovo ne
Rajoy ni odstopil, sploh pa je jeseni nastopila katalonska kriza, ki je medijsko potisnila afero Gürtel na stran. Drugače je precej več brati, kako je sodišče v Barceloni sredi januarja razsodilo, da se je stranka nekdanjih katalonskih predsednikov Carlesa Puigdemonta in Arturja Masa Demokratična konvergenca Katalonije v preteklosti nezakonito financirala. V zameno za javne posle je od skupin BTP in Ferrovial prejela najmanj 6,6 milijona evrov. Transakcije provizij so stekle prek Palau de la Música Catalana (Palača katalonske glasbe), prestižne kulturne institucije, katere vodstvo je tako sporno »obrnilo« kar 23 milijonov evrov od leta 2000 do 2009. Kot je ugotovilo sodišče, sta omenjeni podjetji za pridobljene posle izplačali štiriodstotno provizijo, ki so si jo nato razdelili stranka (2,5 odstotka) in dva vodilna v Palači glasbe.
Afera je izbruhnila leta 2009 in je precejšnje breme za stranko, ki je na oblasti že dolga desetletja in je nosilka ideje o katalonskem independentizmu. Prav ali predvsem zaradi škandala – s finančno korupcijo je zamazan tudi njen nekdanji katalonski predsednik Jordi Pujol – si je tudi spremenila dolgoletno ime, zdaj bo morala še vrniti teh 6,6 milijona evrov, bivši blagajnik Daniel Osacar pa bo štiri leta in pol odsedel za zapahi. Stari in morda tudi novi predsednik Carles Puigdemont (tudi za vse to) medtem politično plačuje: špansko ustavno sodišče je v soboto odločilo, kako mu ne bodo dovolili, da bi Katalonijo vodil na daljavo.
