Tiskane izdaje
V kontekstu množičnih migracij je multikulturalizem v Evropi postal kontroverzen pojem. Čedalje več Evropejcev ga percepira kot problem. To zadnje daje zagon skrajno desnim strankam.
Ali je današnja Evropa zaradi priseljevanja zares tako zelo drugačna od tiste v zgodovini, ostaja vprašanje. Navsezadnje so migracije stare toliko kot človeštvo, brez njih si Evrope sploh ni mogoče predstavljati. V vsakem primeru evropska javnost dojema celino kot bistveno bolj etnično različno in kulturno raznovstno. Veliko število priseljencev vznemirja Evropejce, fenomen je preobrazil številne tukajšnje družbe, identitetna politika je stopila v ospredje.
Večinski tok
Še pred desetletji toliko razglašana multikulturnost je dobila povsem drugačen, slabšalen pomen. Spremenila se je politična govorica. Več mainstream politikov je javno nastopilo zoper multikulturalizem, povedali so, da je ta mrtev.
Nemška kanclerka Angela Merkel je leta 2010 na shodu stranke CDU v Potsdamu razglasila, da je nemška multikulturna družba odpovedala. Britanski ministrski predsednik David Cameron je leta 2011 v svojem prvem nastopu na položaju izjavil, da je »državni multikulturalizem« na Otoku spodletel. Podobno je istega leta izjavil francoski predsednik Nicolas Sarkozy in se pridružil množici svetovnih voditeljev, aktualnih in nekdanjih, ki so izpostavili polom multikulturalizma. To so okoliščine, v katerih opazujemo vzpon ekstremističnih desnih političnih strank, trend je opaziti v večini držav članice Evropske unije od Nacionalne fronte v Franciji do Zlate zore v Grčiji. In tu je še najskrajnejši primer od vseh, pomor leta 2011 na Norveškem, ki ga je izvedel krščanski fundamentalist Anders Behring Breivik. Izjavil je, da pobiti niso nedolžni otroci, temveč politični aktivisti, ki so promovirali multikulturalizem.
Usodna bitka za multikulturalizem, za pravico do različnosti, ki bi morala biti temelj Evrope, je odpovedala. Evropska unija je osnovana na prostem pretoku ljudi, blaga in kapitala, in vendar je realnost zapiranje meja pred Drugim, in ta ni belopolt in ni kristjan. Sekularni in demokratični Zahod, ki se identificira z zapuščino razsvetljenstva, je okrog sebe zgradil zid, postal trdnjava Evropa.
Ekonomska kriza in stagnacija ne proizvajata samo evroskepticizma, temveč tudi skrajno desnico, ksenofobijo, islamofobijo, rasizem. Evropa, v kateri vladajoča ideologija stigmatizira vse »druge«, je prikladno gojišče za to. Na primer v Franciji, kjer je Nacionalna fronta Marine Le Pen na novo zapakirana svoj temeljni antisemitizem in se hrani s strahom pred muslimani, ki preveva Evropo. V Nemčiji je Pegida govorila o »islamizaciji Zahoda«. Demagogi, kakršen je Geert Wilders na čelu svobodnjaške stranke na Nizozemskem, ki je predlagal izgon milijonov muslimanov iz Evrope, so zelo blizu političnemu mainstreamu.
Paralelni svet
Kritiki multikulturalizma prepoznavajo razloge za nastale razmere v prekomernem priseljevanju, ki je potekalo brez potrebne integracije. Zagovorniki multikulturnosti na drugi strani razlagajo, da problem ni preveč različnosti, temveč preveč rasizma. Toda resnica o multikulturnosti je precej bolj kompleksna, multikulturalizem je postal druga beseda za socialna in politična vprašanja: priseljevanje, identiteto, politično razočaranje, v Foreign Affairs piše Kenan Malik. Razlaga, da politike multikulturalizma sicer sprejemajo različnost v družbi, vendar implicitno domnevajo, da ta ne sega prek robov manjšinskih skupnosti – različnost poskušajo institucionalizirati tako, da jo tlačijo v etnične in kulturne škatle.
Razgrajuje različne modele, ki so jih izbrale različne države, pa so vsi odpovedali. Velika Britanija je skušala dati različnim etničnim skupnostnim enako izhodišče v političnem sistemu. Francija je zavrnila multikulturalizem kot politiko in favorizira asimilacijo. Nemčija je priseljence obravnavala kot outsiderje. Vse družbe so fragmentirane, manjšine živijo v paralelnem svetu.
Med državami članicami EU obstajajo velike razlike, posebej med tistimi, ki imajo revne, neizobražene priseljence, ilegalce, kot Italija. Oziroma med onimi, kot Britanija, ki imajo večidel zakonite, visoko izobražene migrante. Zelo izrazit primer sta Nemčija in Francija: prva je druga priseljenska destinacija na svetu, takoj za ZDA, po drugi svetovni vojni je zaradi velikega pomanjkanja delovne sile zelo potrebovala gastarbeiterje; nakar so ostali; a samo 800 tisoč od 3 milijonov ljudi turških korenin je uspelo dobiti državljanstvo. Francija, kjer je potreba po ideološkem utrjevanju nacionalne čvrstosti posebej izrazita, za francoske državljane severnoafriških korenin dosledno uporablja termina »muslimani« in »imigranti«. Odkar je Nacionalna fronta postala močna politična sila, je Paris še zaostril protipriseljensko govorico, javnomnenjske ankete kažejo, da je prevladujoči sentiment v družbi »strah«.
Ko so po napadu na Charlie Hebdo vprašali za mnenje tudi muslimane in je denimo v prilogi Financial Timesa dobila glas deseterica njih, smo slišali mučno pripoved: ob vprašanju o »njihovi Franciji« so se nizale turobne zgodbe ljudi, ki jih zato, ker so se rodili kot muslimani, razvrščajo v en, homogen etnični okvir.
Zgodovinski miti
Zgoraj omenjeni Kenan Malik v FA opozarja tudi na zgodovinsko amnezijo, ki je prekrila aktualne razprave o priseljevanju. Številni kritiki multikulturalizma pišejo, da migracije v Evropi niso primerljive s prejšnjimi. Spomniti se je treba samo Christopherja Caldwella (Reflections on the Revolution in Europe: Immigration, Islam and the West, 2009), njegove evropske islamske dileme. Razvija tezo o priseljenciih, ki so revolucionirali celino, evropske kulture so postale prešibke, da bi se lahko uprle bistveno močnejši islamski kulturi. Avtor nakazuje Evropo, ki bo kmalu »islamizirana«, postala bo »Eurabija«, o kateri je pisala Oriana Fallaci.
Trditev, da so evropske države bolj etnično raznovrstne kot kdajkoli prej, gledano zgodovinsko, ne drži pocela. Morda se z današnje perspektive zdijo evropske družbe 19. stoletja enovite, vendar niso bile, razlaga Kenan. V času franocoske revolucije je samo polovica prebivalstva govorila francosko, oblikovanje države je bilo travmatičen, dolgotrajen proces. V viktorijanskem obdobju so številni Britanci videli v urbanem delavskem razredu in ruralnih revnih Drugega. Socialne in kulturne razlike med viktorijanskim gentlemanom in nekom nižjega sloja so bile, skratka, veliko večje, kot so med današnjim belci in pripadniki na primer bangladeške skupnosti v Britaniji.
