Tiskane izdaje
Francoski predsednik Emmanuel Macron je prispel na Korziko za dva dni, ko naj bi predstavil, kako vidi otok lepote, njegovo politično in institucionalno prihodnost v Franciji. Pričakovanja so velika, a tudi občutljivosti ni malo. Korziški nacionalisti od volitev decembra lani, ko so večinsko zmagali, opozarjajo uradni Pariz, da so politični subjekt, ki mu je treba prisluhniti.
V soboto, nekaj dni pred predsednikovim prihodom na otok, so se Korzičani zbrali na ulicah Ajaccia in klicali k dialogu, k pravemu dialogu, v katerem se bosta enakovredno pogovarjala dva. K poštenemu pogovoru o avtonomiji je pozivala množica, v katero se je, po različnih štetjih, povezalo od 6000 (taki so podatki prefekture) do 20.000 ljudi (takšna je ocena nacionalističnih voditeljev).
Emmanuel Macron je, kot se je predstavljal že predvolilno, zagovornik dialoga, in vendar je vprašanje, koliko je v resnici pripravljen poslušati o tem, da si Korzika zasluži posebno mesto v spremenjeni francoski ustavi, da mora korziščina postati uradni jezik ob francoščini, da je na otoku lepote treba preprečiti nepremičninske špekulacije, doseči amnestijo za »politične zapornike« in še kaj. A resolucija, ki so jo v petek zvečer sprejeli v korziški skupščini in v njej natančno definirali področja prihodnjega delovanja, je dokaz, da Korzičani mislijo resno. Zato je predsednik menda prišel v goste precej vznemirjen.
Macron se je podal na otok po tem, ko sta se pred kratkim v Parizu – med drugim pri premieru Édouardu Philippu – mudila korziška voditelja: avtonomist Gilles Simeoni, predsednik izvršnega sveta, in independentist Jean-Guy Talamoni, predsednik skupščine. Pripotovala sta z jasnim sporočilom, da hočeta za Korziko prelomno veliko v smeri avtonomije, odšla pa precej razočarana in odločena, da bosta v kratkem zbobnala na ulico množice zavednih Korzičanov, kar se je v soboto res zgodilo.
Ob dvajseti obletnici
Tokratni prvi uradni obisk Emmanuela Macrona na otoku, kjer se je sinoči v Ajacciu sestal s Simeonijem in Talamonijem, sovpada z dvajsetletnico umora korziškega prefekta Clauda Erignaca. Komemoracija, ki so jo pripravili na dan obletnice, je simbolno prelomna, saj je bila ob predsedniku Francije, vdovi Erignac, nekdanjih prefektih in drugih na njej navzoča tudi nacionalistična politika, ki je nekdaj zaznamovana s terorističnim podtaljem in potem na političnem obrobju zdaj vodilna sila. Simeoni, ki je na čelu korziške »vlade« od decembra 2015, je v mnenjskem članku za Corse-Matin zapisal, da je tudi s svojo (ne)samoumevno navzočnostjo na slovesnosti sporočil Franciji in Evropi, da je Korzika bolj kot kdaj prej »pripravljena na spravo in mir«. Ni namreč zanemarljivo, da je bil Simeoni eden od odvetnikov Yvana Colonnaja, ki je bil pred leti obsojen zaradi umora Clauda Erignaca.
Zdaj se je Simeoni zavezal, da bo vodil otok demokratično, sploh po tem, ko so volivci decembra lani večinsko potrdili nacionalistično politiko. Napočil da je čas, ko je treba dokončno obrniti stran in začeti celiti rane. Spomini na nemirna desetletja terorističnega nasilja, atentatov so boleča, veliko družin je bilo razdejanih, 8. februarja 1998 so korziški independentisti z atentatom na prefekta za vedno zaznamovali tudi Erignacove. A zdaj je menda čas, da se na otoku nehajo ozirati nazaj, ampak začnejo gledati naprej ...
Kako si Simeoni in Talamoni predstavljata »naprej«, kažeta tudi tako, da sta iz pisarn, v katerih službujeta, odstranila francosko zastavo, obešeni pa pustila le korziško in evropsko. Talamoni je šel pred Macronovim prihodom, ko so spet lepo poskrbeli za francosko trobojnico, za Reuters celo tako daleč, da je izjavil: »Francija je sosednja država, s katero imamo veliko skupnega, tudi frankofonijo. Kadar sprejmemo v goste kakšnega predsednika, izobesimo zastavo njegove države.« Tako da zahteva protokol ... Umikanje francoskih simbolov sicer ne pomeni prikritih teženj h korziški samostojnosti, za zdaj v Ajacciu ostrijo le nekatere zahteve ... po avtonomiji.
Javno mnenje
In kaj so si o Macronovem prihodu mislili Korzičani? V spletni anketi, ki so jo pripravili v Corse-Matin, je 83 odstotkov vprašanih menilo, da se z obiskom v resnici ne bo nič spremenilo. Logika »rahlega konflikta« med Parizom in Ajacciem se bo, kot zatrjujejo, nadaljevala, kajti predsednik Francije se doslej o Korziki ni oglašal, kakor otok lepote ni bil njegova predvolilna tema. Zato pa sta Simeoni in Talamoni vnaprej glasno opozorila, da morda spodleteli dialog ne more voditi drugam kot v politično krizo in blokado ... Po vseh pogovorih in slovesnostih bo Macron predstavil svoje politično in institucionalno videnje Korzike v govoru danes popoldne v Bastii, ko bo morda nakazal, da utegne načrtovano spreminjanje ustave vključevati tudi (po 72. členu ustave možno) »predrugačeno« Korziko.
Pri drugih zahtevah se lahko pokaže za neomajnega: korziščina bo pod njim težko dobila status uradnega jezika, amnestije političnih zapornikov menda prav tako ne morejo pričakovati, kakor je tudi nepremičninske špekulacije menda nujno urejati v danih okvirih. A morda se bo politika v Ajacciu pomirila z drugačno »trgovino«: s krepkimi finančnimi injekcijami za socialni in ekonomski razvoj, za boljšo perspektivo mladih in kmečkega prebivalstva, za energetsko avtonomijo.
