Ponovni grški napad na nemški »varčevalni diktat«

Berlin – Angela Merkel s povabilom voditeljem Romunije, Belgije in Luksemburga na kosilo nadaljuje diplomatsko ofenzivo pred prvim vrhom EU po britanskem referendumu o izstopu, konec tedna bo sprejela še voditelje Litve, Latvije, Portugalske in Malte. Aleksis Cipras pa medtem nekatere sredozemske evrske kolege poskuša spodbujati k akciji »Za več rasti«.

Še pred brexitom so nekateri v Berlinu resno razmišljali o grexitu, a je med prvim uporom skrajnega levičarja Aleksisa Ciprasa proti nemški evrski politiki konservativna voditeljica najmočnejše evropske gospodarske sile prevladala nad svojim ministrom za finance Wolfgangom Schäublejem. Ta je Grčiji že priporočal »prostovoljen« izhod iz evrskega območja, potem pa je izbruhnila begunska kriza in kanclerka Merklova je bila še bolj prepričana, da bi bilo zunanje meje EU le težko zavarovati brez sodelovanja egejske države. Mnogi pa menijo, da je balkansko begunsko pot v resnici ustavila Makedonija, ki se je skupaj z drugimi območnimi državami uprla grškemu potiskanju beguncev proti severu. Ko se je še kanclerka pogodila s Turčijo, je bila najhujšega rešena tudi Grčija, »v zahvalo« pa njen premier obnavlja evrske spopade.

Za več rasti

Med razlogi za povezovanje evropskih sredozemskih držav, kamor kljub svoji legi ob Atlantskem oceanu štejejo tudi Portugalsko, Cipras navaja še begunsko krizo, a je videti, da ga najbolj zanima »politika spodbujanja rasti«. »Gospodarska stagnacija, problemi socialne kohezije, povečevanje evrodvoma in izolacionizma ter krepitev skrajno desničarskega populizma so vprašanja, mimo katerih ne moremo v resni razpravi o prihodnjem razvoju evropskih integracij,« je povedal v intervjuju za spletno publikacijo Auractiv. »V takšni razpravi evropske sredozemske države lahko in morajo dvigniti svoj glas.«

Cipras poudarja, da ne delujejo proti nikomer ter da so v resnici zelo proevropski, a se njegova vizija razvoja še vedno tepe s tisto, ki jo zagovarja konservativna Nemčija. Ko v Atenah govorijo o nujnosti proračunskega spodbujanja rasti, nemški in drugi ekonomisti opozarjajo, da je njegova država pospešeno zapravljala že pred izbruhom dolžniške krize, pa ji to ni pomagalo. O tem so celo lagali in nekdanji vodja statistične službe Andreas Georigiou, ki je razkril prevaro, bo moral pred sodišče z obtožbo povzročanja škode nacionalnim interesom.

Super manjšina »mediteranskega kluba«

Protinemških akcij grškega premiera s tem še ni konec, saj je Aleksis Cipras že avgusta napovedal zahteve po gigantskih odškodninah za nacistično razdejanje med drugo svetovno vojno ter za ta namen celo »novo nacionalno strategijo«. V Berlinu grške zahteve po odškodninah razumejo kot slabo šalo in Ciprasa ne bo med državniki, s katerimi se pred bratislavskim vrhom posvetuje kanclerka. A z napovedanim odhodom Velike Britanije iz EU konservativno-liberalni tabor izgublja pomembno zaveznico, v levičarskih Atenah pa zdaj lahko upravičeno upajo na več vpliva v evrskem območju in celotni EU. Celo nekateri nemški politiki verjamejo, da ima »Club Med« po brexitu »super manjšino« za oviranje nekatere zakonodaje.

Na srečanje v Atene so povabili tudi Španijo, ki je tudi na zadnjih volitvah dobila konservativnega, pa čeprav do zdaj neuspešnega, mandatarja, Cipras pa pri svojem obračunavanju s proračunskimi omejitvami gotovo bolj računa na levosredinskega italijanskega premiera Mattea Renzija, ki tudi zahteva bolj prosto roko pri državni porabi, in socialističnega francoskega predsednika Françoisa Hollanda, ki ima tudi velike težave pri spoštovanju dolžniških obljub. Voditelja obeh držav pa se zavedata tudi prednosti tesnega sodelovanja z Nemčijo, saj Merklova francoskega predsednika vključuje v vse svoje pomembne evropske pobude, italijanskega premiera, ki ga čaka zelo pomemben referendum o ustavnih spremembah, pa je v preteklih tednih obiskala kar dvakrat.

Tisti nemški politiki, ki prav zaradi brexita svarijo pred omehčanjem proračunskih pravil, pa dobivajo nepričakovano pomoč iz nekaterih vse bolj nacionalističnih višegrajskih držav, pa naj se ta zdi evropsko usmerjenim nemškim politikom še tako dvomljiva. Evropa domovin, ki jo zagovarjajo vse številnejši vzhodnoevropski politiki, ne predvideva prelivanja denarja k evropskim zapravljivcem, razen če niso na sprejemnem koncu sami. Poljaki, Madžari, Čehi in Slovaki sicer niso člani skupne evropske valute, a zavračajo celo razbremenitev grškega begunskega bremena. Cipras nastopa proti eni redkih evropskih držav, ki je njegovi Grčiji nesebično pomagala v najhujših časih begunske krize.