Tiskane izdaje
Skorajšnje parlamentarne volitve 11. in 18. junija v Franciji bodo »podaljšek« nedavnih predsedniških volitev, saj bodo Francozi na njih potrdili, kako močno podpirajo novega predsednika Emmanuela Macrona. Javnomnenjske raziskave kažejo, da vse bolj zaupajo macronistom, ki bi tako utegnili dobiti absolutno večino v narodni skupščini.
Ankete prav tako napovedujejo, da v 577 volilnih okrožjih – poteguje se 7877 kandidatov, kar pomeni v povprečju 14 na okrožje – v drugem krogu ni več pričakovati večinoma klasičnih levo-desnih dvobojev ali trobojev, ampak različne kombinacije tekmecev: denimo med kandidati Macronovega gibanja Republika naprej! (République en marche!) proti desnici ali proti skrajni desnici, med desnico in skrajno desnico ...
Javnomnenjske raziskave
Po zadnji raziskavi Cevipof, ki so jo opravili na inštitutih Ipsos-Sopra Steria in objavili v Le Mondu, bi gibanje Republika naprej! z zavezniškim Demokratičnim gibanjem (MoDem) – v prvem krogu – podprlo največ oziroma 31 odstotkov volivcev. Na drugem mestu uživajo 22 odstotkov naklonjenosti konservativni Republikanci, povezani z Unijo demokratov in neodvisnih (UDI), medtem ko se lahko skrajnodesničarska Nacionalna fronta nadeja (le) 18 odstotkov glasov, radikalna Nepokorna Francija (France insoumise) na levici sme v prvem krogu, kot je pokazala raziskava, računati na (bolj skromnih) 11,5 odstotka, socialisti, povezani z Radikalno stranko levice (PRG), pa samo na bornih 8,5 odstotka. Očitno je, da kaže bodisi levemu bodisi desnemu radikalizmu slabše kot pred predsedniškimi volitvami, kar nakazuje, da Francozi vse bolj zaupajo predsedniku Emmanuelu Macronu in njegovi posadki.
Po napovedih Ipsosa je pričakovati, da bo po drugem krogu parlamentarnih volitvah v narodni skupščini sedelo od 395 do 425 macronistov oziroma njihovih zaveznikov iz MoDema, kar je krepka absolutna večina. Republikancem (in zaveznikom iz UDI) grozi, da bodo število sedežev nečastno zmanjšali za polovico, na od 95 do 115, Nacionalna fronta se lahko nadeja od 5 do 15 mest, prav tako na obrobju, vendar levem, naj bi končali socialisti (od 25 do 35 sedežev) in Nepokorna Francija Jean-Luca Mélenchona (od 10 do 20 sedežev).
Povedno je, da parlamentarne volitve zanimajo kakih 73 odstotkov francoskih volivcev oziroma 88 odstotkov tistih, ki simpatizirajo z Macronovim gibanjem. Da nameravajo priti na volišča, pravi 61 odstotkov (ali 75 odstotkov Macronovih podpornikov), še 64 odstotkov jih dodaja, da so dokončno odločeni in že zdaj vedo, koga bodo volili (oziroma 71 odstotkov tistih, ki podpirajo novega predsednika). V Macronovo prevratno predrugačenje Francije verjame približno polovica Francozov, slaba četrtina pa meni, da novi francoski voditelj res dobro razume tegobe državljanov.
Afera in etika
Četudi več javnomnenjskih anket napoveduje podobno prihodnjo sliko narodne skupščine, spodbudno razpoloženje med macronisti, da bi lahko šlo to in prihodnjo nedeljo vse bolj kot ne gladko in bi dobili mandat za reformiranje francoske družbe, kvari afera, s katero se otepa Richard Ferrand, minister za prostorsko kohezijo. Za sklepe zadeve, ki so jo spravili v javnost v satiričnem Canard Enchaînéju, je še prehitro, a pod preliminarnim drobnogledom preiskovalcev so (nepremičninsko-nepotistični) očitki o konfliktu interesov iz obdobja, ko je bil Ferrand – od leta 1998 do 2012 – generalni direktor (skupine vzajemnih zavarovalnic) Mutuelles de Bretagne. Primer, ki je resda še zavit v meglo, je zagotovo packa v Macronovem projektu, v okviru katerega naj bi, kot je bil predvolilno odločen, pometel s spornimi starimi političnimi praksami in povrnil zaupanje Francozov v demokracijo. Richard Ferrand je sicer eden tistih ministrov, ki se potegujejo tudi na tokratnih parlamentarnih volitvah – in bodo ob morebitnem porazu morali odstopiti.
Medtem pa so (3. in 4. junija) vnaprej oddali volilne glasove Francozi, ki živijo na tujem: večinsko so podprli Republiko naprej!, gibanje predsednika Emmanuela Macrona, ki je nastalo pred komaj letom dni, zdaj pa se zdi, da bo po prevratu na predsedniških volitvah postavilo na glavo tudi parlament. Številni znani obrazi utegnejo izginiti s francoske politične scene – tudi usoda nekdanjega Hollandovega predsednika vlade Manuela Vallsa visi v zraku in negotovosti je precej pri socialističnem kandidatu za predsednika države Benoîtu Hamonu –, kakor se lahko pripeti, da bodo izpadli iz poslanskih klopi komunisti. Narodna skupščina bo po 18. juniju verjetno polna neznanih obrazov.
