Poslanstvo poljskega predsednika evropskega sveta

Kakšna bo Poljska po odhodu premiera Donalda Tuska na vodilni položaj v evropsko prestolnico?

Objavljeno
05. september 2014 19.51
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin

Berlin – Novega predsednika evropskega sveta Donalda Tuska naj bi o sprejemu tega položaja prepričala žena z napovedjo več ugleda in denarja ter manj težav pri delu. Po odhodu dolgoletnega premiera v Bruselj se obetajo spremembe tudi Poljski.

Navdušenje Małgorzate Tusk za Bruselj je lahko razumeti, saj bo njen mož v evrih zaslužil petkrat več kot zdaj v zlotih, pravico pa bo imel tudi do osebnega voznega parka z limuzinami in številnih drugih evrokratskih priboljškov. Domače težave pri delu, ki jih tudi omenja soproga, so poljskemu 57-letnemu zgodovinarju kvečjemu zmanjševale vnemo za spremembo službe. V njegovi stranki Državljanska izhodišča mu nihče ne seže do kolen, liberalne konservativce, ki vladajo v koaliciji s Poljsko ljudsko stranko, pa po javnomnenjskih raziskavah že prehiteva nacionalno-konservativna stranka Zakon in pravičnost Jarosława Kaczyńskega.

Vpliv, mir, blaginja

Ob številnih vladnih aferah je doslej prav Tusk zadrževal željo volivcev po političnih spremembah. Avgusta je predlagal višanje najnižjih pokojnin in davčne olajšave za družine z več otroki, največji ugled pa mu je doma in v tujini prinesel poljski sprehod skozi zadnje gospodarske krize brez večjih odrgnin. Zasluge za to mora sicer deliti z nekaterimi predhodniki in še posebej z očetom pokomunistične ekonomske terapije s šokom Leszkom Balcerowiczem, Poljska pa se je tudi pod njegovim vodstvom iz revne vzhodnoevropske sorodnice dvignila med najvplivnejše države EU, pa čeprav je povprečni dohodek na prebivalca še vedno precej nižji kot pri najbolj razvitih.

Medtem je na evropskem nebu ugašala zvezda danske premierke Helle Thorning-Schmidt in za Tuska na položaju predsednika evropskega sveta se je vse bolj zavzemala tudi nemška kanclerka Angela Merkel. S poljskim politikom, ki zagovarja svobodna tržišča, lastninjenje in čim manjše vmešavanje vlade v gospodarstvo, lahko soglašajo konservativne prestolnice EU, London ga vidi celo kot protiutež novemu predsedniku evropske komisije Jean-Claudu Junckerju, proti kateremu se je premier David Cameron bojeval z vsemi silami.

Če je Tusk na začetku politične kariere kdaj podvomil o bruseljskem vmešavanju v notranje zadeve članic EU, je na čelu vlade od blizu opazoval neznanske koristi članstva v evropskih in transatlantskih integracijah. Od poljskih kraljev iz 16. stoletja ni država uživala takšnega vpliva, miru in blaginje. Tuskovo domačo politično in gospodarsko dediščino bo zdaj najverjetneje nadaljevala predsednica parlamenta Ewa Kopacz.

Privrženci novega predsednika­ evropskega sveta upajo, da bo kljub šibki angleščini tudi v Bruslju poskrbel za svež veter, vsaj o svetovni in evropski »lingui franci«­ je že obljubil, da jo bo polikal do decembrskega nastopa v Bruslju. Poljaki pričakujejo, da bo Tusk tudi v Bruslju predstavljal njihovo videnje zunanjepolitičnih nevarnosti po ruski zasedbi Krima.

Odhajajočega premiera je politično zaznamovala prav nedemokratična agresija, decembra 1970 je kot trinajstletnik v Gdansku opazoval tanke med zatiranjem demonstracij proti višjim cenam kruha. Vsa država se je tedaj dušila v železnem objemu Moskve, ki ji Poljaki ne zaupajo niti zaradi preteklih osvajanj in delitev.

Nekateri sicer svarijo pred še večjo zaostritvijo krize in celo nekdanji voditelj Solidarnosti in nekdanji predsednik Lech Wałęsa se v primeru zahodnega oboroževanja Ukrajine boji jedrske vojne, sedanji predsednik Bronisław Komorowski, ki je politično blizu Tusku, pa ob petinsedemdeseti obletnici Hitlerjevega napada na Poljsko in začetka druge svetovne vojne svari pred novo politiko »appeasementa«. Nekateri strankarski kolegi celo navajajo, da je premiera bolj kot soproga k selitvi v vrhove EU prepričala nova nevarnost na vzhodnih mejah.

Poljsko videnje agresije na Ukrajino bo potrebovalo visoko podporo iz Bruslja. Država je energetsko še vedno zelo odvisna od Rusije, doma in tudi v zakulisju svetovne diplomacije pa se še ni polegla afera z zunanjim ministrom Radosławom Sikorskim in njegovimi nediplomatskimi izjavami o ZDA in drugih. Nezakoniti posnetki so prizadeli tudi nekaj drugih vidnih politikov, zaradi česar bo na volitvah prihodnje leto vlado morda res spet prevzel Jarosław Kaczyński. V nasprotju z Donaldom Tuskom, ki se je zavzemal tudi za čim večjo evropsko enotnost in zbliževanje z Nemčijo, je Kaczyński v času republikanske vladavine v Washingtonu stavil predvsem na zavezništvo z ZDA. Takšne politike morda ne bi vodil z demokratom Barackom Obamo v Beli hiši, a se mnogi bojijo vrnitve pretresov in sporov med leti 2005 in 2007.

Nedokončano delo

Kritiki opozarjajo, da tudi Tusk ni dokončal številnih reform. Državi gre dobro, a bi morala za enako prihodnost bolj ambiciozno vlagati v rast produktivnosti in zmanjšanje razlik med vzhodom in zahodom. Velika skrb je tudi nizka nataliteta, ki jo še poudarja izseljevanje najbolj ambicioznih družbenih slojev. Prav statistike v Veliki Britaniji, kjer živi še posebej veliko Poljakov, kažejo, kako se v dobrih pogojih »izkažejo« poljske matere: v Angliji in Walesu je poljska stopnja rodnosti skoraj dvakrat višja kot doma.