Tiskane izdaje
Malokdo se še spomni, da je imela Ukrajina nekoč na svojem ozemlju jedrske rakete. Po razpadu Sovjetske zveze se jim je prostovoljno odrekla, od ZDA, Evrope in Rusije pa v zameno dobila zagotovila o spoštovanju ukrajinske varnosti in ozemeljske celovitosti.
Tako imenovani memorandum iz Budimpešte je bil podpisan 5. decembra 1994 na vrhu Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse). Združene države Amerike, Velika Britanija, Francija in Rusija so takrat kot najmočnejše jedrske sile na svetu z odobravanjem pozdravile odločitev ukrajinske vlade, da bo s svojega ozemlja odstranila vse jedrsko orožje in podpisala sporazum o njegovi neuporabi. V memorandumu so ji za to gesto dobre volje obljubile dosledno spoštovanje njene ozemeljske celovitosti in neodvisnosti. Hkrati z Ukrajino sta na takratnem vrhu Ovse v Budimpešti podobna sporazuma podpisali tudi nekdanji sovjetski republiki Belorusija in Kazahstan.
Skoraj natanko 20 let po podpisu tega memoranduma, s katerim se je Ukrajina zaradi razpada Sovjetske zveze prostovoljno odrekla 176 strateškim jedrskim raketam in več kot 2500 taktičnim, kar jo je po moči jedrskega orožja na njenih tleh takrat uvrščalo na tretje mesto na svetu takoj za ZDA in Rusijo, se tega sporazuma in z njim povezanih zagotovil nihče noče več spomniti. Ker takratne obljube očitno ne ustrezajo nobeni strani, sporazum danes ni vreden dosti več od papirja, na katerem je napisan.
Neuporabne jedrske rakete
Resnici na ljubo Ukrajinci, ki bi se še danes, zlasti po izgubi Krima, radi sklicevali na budimpeški memorandum in v njem zapisana zagotovila o varnosti in ozemeljski celovitosti Ukrajine, pred 20 leti niso imeli prav velike izbire. Dogovor o tem, da se bodo vse tri nekoč sovjetske republike odrekle jedrskemu orožju, je bil namreč po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 sestavni del dolgotrajnih pogajanj med Rusijo in Zahodom o tem, kako urediti »jedrsko« nasledstvo. Da Ukrajina jedrskega orožja praktično ni mogla obdržati, je pred kratkim v pogovoru za Deutsche Welle priznal tudi takratni ukrajinski predsednik Leonid Kravčuk.
Po eni strani to ne bi imelo smisla, po drugi pa za kaj takega tudi ni imela nobenih pravih možnosti. Vsi nadzorni sistemi za jedrske rakete, nameščene na njenem ozemlju, so bili namreč skupaj s »črnim kovčkom« in »rdečim gumbom« ves čas v rokah Kremlja in takratnega ruskega predsednika Borisa Jelcina, za povrhu pa Ukrajina takoj po osamosvojitvi ni imela denarja niti za vzdrževanje raketnih izstrelišč, kaj šele za ustrezno zavarovanje jedrskih konic. »Stalo bi nas najmanj 65 milijard dolarjev, državna blagajna pa je bila prazna,« je dejal Kravčuk.
Drugi razlog je bil, da Ukrajinci, čeprav so na vzhodu države, kjer je bila od nekdaj koncentrirana težka industrija, izdelovali sestavne dele za nosilne rakete, imeli pa so tudi jedrski reaktor v Černobilu, nikoli niso obvladali izdelave jedrskih konic, Zahod pa jim je, če bi vseeno skušali obdržati jedrske rakete, grozil z izolacijo. Vse ukrajinske strateške jedrske rakete so bile namreč usmerjene proti ZDA.
Druge možnosti kot prostovoljno odreči se jedrskemu orožju torej ni bilo. Ukrajinske rakete so zato razstavili in jih odpeljali v Rusijo, del pa so jih uničili. Kot nadomestilo za svojo gesto dobre volje je Ukrajina od ZDA dobila finančno pomoč, od Rusije obljubljene cenejše pošiljke plina in elektrike, od obeh jedrskih sil in od Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi pa varnostna zagotovila, zapisana v memorandumu iz Budimpešte. Vendar pa je bil ta sporazum bolj formalne narave in praktično brez kakršnihkoli garancij.
V njem namreč nikjer ni bilo zapisano, kdo bo Ukrajini v primeru konflikta ali ogroženosti zagotavljal varnost, kakšne naj bi bile sankcije za tistega, ki bo memorandum kršil, in kdo naj bi jih izvajal.
Nič vreden sporazum
Večina ekspertov se zato strinja, da sporazum, kot se je lepo pokazalo v primeru Krima, kjer se ga nista držali ne ruska ne zahodna stran, praktično ni bil vreden papirja, na katerem je bil napisan. Ko se je kijevska vlada letos spomladi nanj skušala sklicevati, je namreč na obeh straneh takoj naletela na izogibanje odgovornosti. V Moskvi so vehementno trdili, da je »izstop Krima iz Ukrajine« specifičen primer in »ukrajinski notranjepolitični proces«, ki nima nič skupnega z memorandumom iz Budimpešte, v Washingtonu pa so se izgovarjali, da memorandum nikoli ni bil mišljen kot sporazum o varnostnih zagotovilih. Ameriški veleposlanik v Kijevu je po pisanju DW že maja letos ukrajinski vladi jasno povedal, da so se leta 1994 v Budimpešti dogovorili le o spoštovanju suverenosti in ozemeljske celovitosti Ukrajine. To pa je zdaj kršila Rusija.
Ker je ukrajinski predsednik Petro Porošenko pred kratkim v intervjuju za nemško televizijo, v katerem je napovedal referendum o Natu, govoril tudi o tem, da misli Ukrajina vztrajati pri memorandumu iz Budimpešte, »ki bi ga kazalo nadgraditi«, so se seveda takoj pojavila vprašanja, kaj Kijev s tem misli. Če naj bi namreč dopolnjeni memorandum Ukrajini zagotavljal tudi njeno varnost, bi morala pri takem sporazumu obvezno sodelovati tudi Rusija. Kar je praktično nemogoče pričakovati. Če pa bi tak sporazum o zagotavljanju varnosti s Kijevom podpisale samo zahodne države, ki so članice Nata, pa bi to pomenilo nekakšno neformalno priključitev Ukrajine Natu. Česa takega pa v sedanjih zelo napetih odnosih z Rusijo na Zahodu nihče ni pripravljen tvegati. Memorandum iz Budimpešte bo torej ostal mrtva črka na papirju, Ukrajina, ki si je po razpadu Sovjetske zveze očitno zelo naivno predstavljala svojo varnost in demokratične obljube Zahoda (pri čemer sploh ni bila edina), pa se bo morala znajti sama.
