Prebežnikov ne bo manj, dokler bodo divjale vojne

Ljubljana – Rekordno število beguncev, ki so letos prvič množično po kopenski poti začeli trkati na meje držav članic Evropske unije, je institucije EU, še bolj pa same države članice, ujelo povsem nepripravljene. EU se je na najhujšo begunsko krizo našega časa doslej odzivala na nacionalni ravni in z velikim pomanjkanjem solidarnosti.

Čeprav se EU z rekordnim prihodom beguncev po kopnem srečuje že vse leto, je velikopotezno začela ukrepati šele decembra. Evropska komisija je prejšnji teden pripravila sveženj ukrepov, ki naj bi izboljšali varovanje zunanje meje EU, kar je pogoj za delovanje in obstoj schengenskega območja. Če bodo članice Unije in evropski parlamentarci potrdili predlog, bo s Frontexa, agencije za vodenje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah Evropske unije, ki ima vlogo koordinatorja, nastala evropska obalna in mejna straža. Nova straža Frontexa bi po predlogu lahko ukrepala na mejah članic, čeprav ne bi imela njihovega soglasja. Neuradni vzrok za večanje pristojnosti je Grčija, ki letos dolgo ni hotela zaprositi za Frontexovo pomoč, čeprav država ni več učinkovito nadzorovala zunanje meje EU.

Decembra je bil dosežen tudi dogovor s Turčijo. Skladno z dogovorom, ki ga je kar nekaj bruseljskih uradnikov označilo za »odkrito izsiljevanje predsednika Erdoğana«, bo Turčija v zameno za »začetne« tri milijarde evrov 8. januarja uvedla obvezne vizume za sirske državljane. V nadaljevanju naj bi zagotovila več namestitvenih zmogljivosti za vrnjene migrante, ki ne izpolnjujejo pogojev za zaščito v EU, povečala sodelovanje z grško obalno stražo pa tudi omogočila vključevanje beguncev na trg dela in njihovo izobraževanje. Sprejela naj bi tudi ukrepe za preprečevanje tihotapstva ljudi. Še vedno pa ni na ravni EU dogovorjeno, koliko beguncev in migrantov naj bi sprejela posamezna država članica.

Straže na meji še ne bo tako hitro

Predstavica Frontexa Ewa Moncuer je za Delo dejala, da za učinkovito delovanje – poleg avtonomije – potrebujejo še vrsto operativnih pristojnosti. »Recimo dostop do različnih baz podatkov že na terenu, možnost delovanja tudi v tretjih državah ali pa vsaj v državah kandidatkah za vstop v EU in možnost, da sami urejamo nabavo opreme in storitev, saj smo zdaj v celoti odvisni od držav članic in njihove pripravljenosti za sodelovanje.« Nova evropska mejna straža pa še ne bo nastala tako hitro, saj novo evropsko regulativo čaka še prenos v nacionalne zakonodaje, napoveduje. V Bruslju si bodo neuradno prizadevali, da bi bili vsi ključni ukrepi za obvladovanje migracij sprejeti še v času nizozemskega predsedovanja evropskemu svetu v prvi polovici prihodnjega leta. Ko bo predsedovanje od Nizozemske prevzela do prebežnikov zelo zadržana Slovaška, »ne bo storjeno nič«, nam je povedal eden od visokih predstavnikov pri EU.

Sredozemlje – glavna prometnica beguncev

Nezakoniti vstopi v EU so letos dobili dramatične razsežnosti. Frontex jih je v prvih 11 mesecih registriral 1,55 milijona, petkrat več kot lani. Podobno dramatični, čeprav blažji, so podatki agencije Združenih narodov za begunce (UNHCR). V Evropo je čez Sredozemsko morje predvsem z Bližnjega vzhoda, srednje Azije in severne Afrike čez Turčijo letos prispelo skoraj milijon beguncev in migrantov. Več kot 34.000 pa jih prišlo po kopenski poti v Grčijo in Bolgarijo (več informacij je v grafiki). Število beguncev v zahodno in srednjo Evropo je po oceni UNCHR na ravni iz časov vojne ob razpadu Jugoslavije. Visoki komisar ZN za begunce Antonio Guterres opozarja, da se nestrpnost do tujcev povečuje, zato je pomembno poudariti pozitivni prispevek, ki ga prinašajo v evropske družbe. »Migracije so neizogibne, potrebne in zaželene,« meni generalni direktor Mednarodne organizacije za migracije v Ženevi William Lacy Swing. »Zato ni dovolj le preštevati prišlekov ali več kot 4000 umrlih in pogrešanih na poti. Treba je ukrepati. Migracije morajo biti legalne in varne za vse – tako za migrante kot za države, v katerih iščejo novi dom.«

Evropa bi rada več solidarnosti

V centru evropske politike je slišati veliko kritik na odzivanje na begunsko krizo. Predvsem zaradi pomanjkanja solidarnosti držav članic in nepripravljenosti za skupno politiko reševanja nastalih razmer. »Nikoli v življenju še nisem imel tako močnega občutka, da EU ne le ne napreduje, temveč jo močne silnice želijo vrniti na nacionalno raven,« je pesimističen predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz. »Srečujemo se z desolidarizacijo. Prihod beguncev iz Sirije je velik, bežijo pred vojno, teroristi in Asadovim režimom. Ni prav, da se takšnim ljudem zavrne prihod. A obenem ne moremo vsem ljudem, ki bi radi v Evropo zaradi ekonomskih razlogov, zagotavljati zatočišča.«

Schulz je prepričan, da se je »begunska kriza« v Evropi zgodila, ker »premalo držav sodeluje pri odpravljanju težav. Varovanje mej je stvar nacionalih vlad. In če je vlad, ki ne opravljajo teh nalog, več, ima težave celotna skupnost.« Prihod beguncev ne bo nič manjši, dokler bodo v soseščini Evrope divjale vojne, pojasnjuje Schulz. Dokler se razmere ne bodo umirile, pa potrebujemo skupni begunski sistem. »Potrebujemo učinkovit nadzor na zunanji meji, preverbo identitete beguncev, ki bo podlaga za odločanje o azilu, in delujoč sistem relokacije.« Poslanka Zelenih v evropskem parlamentu Ska Keller pravi, da so načeloma vse države za sprejem beguncev, dokler ti ne bi bili pri njih, s prstom pa kažejo druga na drugo. »EU ima azilni sistem, a legalni dostop do njega obstaja zgolj v teoriji. Od beguncev se pričakuje, da nezakonito vstopijo v države članice, da bi lahko zaprosili za azil, kar je smešno.« Poslanec Evropske ljudske stranke Franc Bogovič pravi, da bi se morala za umiritev razmer čim prej končati vojna v Siriji, umiriti pa je treba tudi odnos EU z Rusijo, kjer mora sodelovanje nadomestiti ekonomske sankcije, podpira pa tudi vzpostavitev učinkovite zunanje meje EU in »koordiniran proces« ločitve azilantov in migrantov.

Večina želi skupen pristop EU

Tudi v zadnjih raziskavah javnega mnenja v državah EU je spoprijemanje z begunsko problematiko poskočilo na drugo mesto največjih izzivov, s katerimi se srečuje skupnost – takoj za brezposelnostjo. Večina Evropejcev v raziskavi Parlameter 2015 podpira skupni globalni pristop k politiki migracija, tako pri procesu odločanja na ravni EU kot pri financiranju. Več kot 79 odstotkov vprašanih tudi meni, da bi moral biti postopek pridobivanja azila v državah članicah enoten, 78 odstotkov pa jih je prepričanih, da bi morali biti prosilci za azil bolj enakomerno porazdeljeni po državah članicah.