Tiskane izdaje
Predsedniške volitve v Franciji so mnogi označili za drugačne – zaradi politične bliskovitosti novinca Emmanuela Macrona, ki je korenito zarezal v francosko politično krajino. Tudi bližajoče se parlamentarne volitve 11. in 18. junija naj bi bile izjemne: zato ker je po njih pričakovati marsikaj.
»Ničesar ni mogoče napovedati,« pravi José Manuel Lamarque, novinarski kolega z Radia France in strokovnjak za evropsko politiko, tudi za Balkan, »morda pa bo rezultat takšen, da bomo imeli težave pri vodenju države«. Razumljivo je, da je nova vlada Édouarda Philippa prehodna, po volitvah je pričakovati menjave, zagotovo tistih ministrov kandidatov na parlamentarnih volitvah, ki ne bodo izvoljeni. »Pravilo je dano in jasno.«
Korenito nad izpetim
Predvolilna kampanja se je komaj začela, »odprto je vse in tako tudi, kako se bosta na novo definirali izpeti stari stranki: republikanci, pri katerih vodi kampanjo François Baroin, in socialisti, ki bodo morali na ulici Solférino, kjer imajo sedež, tudi kaj reči. V obeh taborih imajo probleme, zato ker niso ob pravem času sprejeli ključnih odločitev in se niso prenovili. V socialistični stranki – leta 1971 je na kongresu v Épinayju socialiste povezal François Mitterrand – bi se morali še zdavnaj odločiti, kakšno prihodnost hočejo. Struj je več, nekateri so levi levičarji, drugi socialdemokrati, tretji liberalci, in so tako različne, da zdaj erodirajo stranko. Bolje bi bilo, če bi se ločili.« Konservativci na nasprotnem bregu – ki se imenujejo republikanci, a poimenovanja so bila tudi drugačna – so pred podobnimi izzivi. »Mogoče bi se prav tako morali razcepiti na več strank z različnimi ideologijami. Tako kot se pri morski eroziji morje zajeda v kopno, se pri politični eroziji člani stranke ne zavedajo, da se samorazjedajo in je čas za spremembe.«
José Manuel Lamarque. Foto: Osebni arhiv
Prevrati so zato nujni, predvolilno jih je obljubljal predsednik Macron, ki se je sploh veliko zatekal k besedi 'revolucija'. »Revolucija v fiziki pomeni,« še pravi Lamarque, »korenito spreminjanje struktur, v politiki pa temeljito predrugačenje postaranega političnega sistema – kar se prav zdaj dogaja«. V določenem trenutku je treba znati na novo postaviti politiko – na bolje, seveda. »Modernost sama po sebi še ničesar ne obeta, ampak je potrebna refleksija.« Macronovo gibanje Naprej republika! in vsi, ki se z levice in desnice zatekajo vanj, se bodo morali izkazati v politični filozofiji ...
Pri tem bi vso populistično grmenje Nacionalne fronte – v kateri upajo, da jim bo po porazu na predsedniških volitvah uspelo v tekmi za parlamentarne stolčke – morali slišati predvsem kot »družinsko zadevo«. »Prvič v demokratičnem svetu se dogaja, da vodijo politično stranko oče, hči in vnukinja. In ti se prepirajo med seboj. V resnici sploh ni mogoče govoriti o politiki, ampak o družinski zgodbi, in prav tako ne o ideologiji, saj se oče, hči in vnukinja niti o njej ne strinjajo.«
Tudi [radikalni levičar] Jean-Luc Mélenchon, ki je tudi populist, a na drugem bregu − na levici, je človek akcije, zato je na parlamentarnih volitvah možno vse. Predvsem pa bo ključno, koga bodo 11. in 18. junija podprli milijoni volilnih upravičencev, ki so na predsedniških volitvah 7. maja oddali prazne (ali neveljavne) glasovnice oziroma jih sploh ni bilo na volišča. »Zato bi bilo napovedovati karkoli vnaprej pretenciozno in nespametno.«
Prve politične poteze
Čeprav je Emmanuel Macron kratek čas predsednik, mu Francozi gledajo pod prste in bodo kmalu zahtevali rezultate: koliko se besede spreminjajo v dejanja. Da je že prvi dan ob nastopu funkcije obiskal Berlin, je močno sporočilo − njegovo prvo politično dejanje je evropsko. Sloviti francosko-nemški vlak je pač ključen, »če se pogovarjate z nemškimi politologi ali strokovnjaki za nemško-francoske odnose, vam bodo dejali, kako Nemčija ne more nič brez Francije. Čeprav je najbogatejša država v Evropi, ekonomsko nadvse močna in čeprav njeno mnenje največ šteje v EU, je nemškim politikom jasno, da brez Francije ne gre.« Kmalu zatem se je novi francoski predsednik odpravil tudi v Mali, kjer je zgodba drugačna: »Težave imamo s terorizmom, kar je svetovni problem, ki korenini od Mavretanije do Afganistana. Macron je s takojšnjim odhodom v Sahel politično pokazal, kako resno se namerava postaviti proti terorizmu, ki ni grožnja samo v Franciji, ampak po vsej Evropi. Hkrati je na ta način izrazil podporo francoskim vojakom, ki se nahajajo tamkaj.« Frankofonska Afrika je za Francijo še naprej pomembna ...
Pogled na hollandizem
A tako kot je za zdaj prehitro resno vrednotiti prve poteze Emmanuela Macrona, tudi še ni čas za poglobljene povzetke predsedniškega mandata Françoisa Hollanda. »Zagotovo je bilo pod njim storjeno marsikaj dobrega, a o tem nismo veliko govorili,« razmišlja Lamarque. »V francoski naravi je, da se glasno pritožujemo nad tem, kar gre narobe, molčimo pa o vsem, kar se pokaže za dobro. Pri mandatih skorajda vseh predsednikov republike gre za metuljev učinek: metulj zafrfota, a močne spremembe je zaznati veliko pozneje. O predsedniških dosežkih je mogoče soditi šele pet let ali desetletje zatem. Tako je bilo, denimo, pri Valéryju Giscardu d'Estaingu, ki je s Helmutom Schmidtom naredil ogromno za Evropo. Ustanovila sta evropski svet ...«
In vendarle je mogoče že reči, da Hollandov zagotovo ni bil preprost, saj je Francija zadnja leta tarča terorističnih napadov in je džihadistična grožnja sploh velika, zato še vedno veljajo izredne razmere (Emmanuel Macron je po nedavnem napadu v Manchestru napovedal, da jih bo še podaljšal do 1. novembra). Bivši predsednik se je soočal z zahtevnimi varnostnimi izzivi doma in tudi teroristični napadi zunaj Francije, posebno v Afriki, so zahtevali – tako Lamarque – preudarne odločitve. »Ni bilo preprosto ... in ob vsem tem še ekonomska in evrska kriza. Zdaj resda že govorimo o ponovnem zagonu gospodarske rasti, a občutimo je še ne.«
Lamarque kljub temu verjame, da se bo sčasoma tudi pri Hollandu pokazalo, da je »bogu treba dati, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega«. Sploh ker ima Francija resda težave, »a določena relativizacija je nujna – kljub razlikam med socialnimi skupinami in konci države. Kajti francosko gospodarstvo je še naprej peto ali šesto največje svetovno gospodarstvo na svetu (za boljšo pozicijo se dajeta z Veliko Britanijo). »Država je bogata, tudi neprimerno razvitejša v primerjavi z neredkimi evropskimi državami, socialni sistem deluje, prav tako inštitucije, javni promet, policija, pravo.« Zato tarnanje po francosko velikokrat ni upravičeno, mnogim državam v EU gre slabo, Francija pa ni tak primer. »In še enkrat: kako bo naprej, bo odvisno od parlamentarnih volitev 18. junija.«
Še zanimivost ob strani: José Manuel Lamarque, strokovnjak za evropsko politiko, si želi, da bi se evropska politika več ukvarjala s preveč zanemarjenim Balkanom in bi pomagala državam od Slovenije do Romunije ter vsem vmes. V Sloveniji ni bil še nikoli, a je velik navdušenec nad Perpetuum Jazzile – zjutraj ga budilka na mobilnem telefonu zbudi z Avsenikovo Slovenija, od kod lepote tvoje.
