Tiskane izdaje
Voditelji štirih glavnih makedonskih političnih strank so se dogovorili za predčasne volitve. Za pripravo poštenih volitev imajo na voljo slabo leto dni. V tem času lahko sklenejo tudi neodvisno preiskavo krvavega spopada v Kumanovu, ki je poglobil politično krizo v državi.
Predsednik vladajoče stranke VMRO-DPMNE in makedonski premier Nikola Gruevski ter voditelji opozicijske SDSM Zoran Zaev, koalicijske vladajoče albanske stranke DUI Ali Ahmeti in albanske DPA Menduh Thaçi so se na pogovorih z evropskim komisarjem za evropsko sosedsko politiko in širitvena pogajanja Johannesom Hahnom dogovorili, da bodo politično krizo poskušali rešiti s predčasnimi parlamentarnimi volitvami. Politična kriza pretresa državo že vse od zadnjih parlamentarnih volitev aprila lani. V skladu z zakonodajo bi morale biti prihodnje volitve aprila 2018, predčasne pa bodo aprila prihodnje leto.
Po Hahnovih besedah bo dokončni načrt, ki ga bodo sprejeli prihodnji teden v Bruslju, makedonskim političnim voditeljem omogočil, da bodo politično krizo, ki že mesece pretresa državo, izkoristili kot priložnost za modernizacijo Makedonije. Podrobnosti sklenjenega dogovora še niso znane, vse pa kaže, da Makedonija ne bo dobila prehodne vlade, ki bi v prvi vrsti ažurirala sporne volilne sezname in pripravila poštene volitve. Hahn je sklenil z besedami, da je pomembno premostiti težke razmere in trenutno krizo, da bi država vendarle ohranila evropsko in evroatlantsko perspektivo.
Ulica kot merilo za legitimnost
Po dveh velikih protestih v makedonski prestolnici, protivladnih in provladnih, je nastopil antiklimaks. Izhod iz politične agonije ni nič bližji, kot je bil pred infantilnim merjenjem javne podpore prvim in drugim. Igra številk in njihova interpretacija je bila le sestavni del konflikta. Dejstvo je tudi, da sta bili obe zborovanji nespontani in dobro organizirani. Shoda sta postregla tudi z novim strelivom za nadaljevanje simbolične vojne. Na protivladnem protestu tako simboli velike Albanije ali Osvobodilne vojske Kosova niso imeli nobene zveze z državljanskim uporom, medtem ko na provladnem mitingu ruske zastave in majice s portretom Vladimirja Putina ni bilo mogoče povezati z domoljubjem, ki je bilo glavno sporočilo VMRO-DPMNE. Shoda sta skupaj s kamperji pred vladno palačo in parlamentom pokazala, da je Makedonija deinstitucionalizirana država, v kateri število podpornikov na ulici tolmačijo kot merilo za legitimnost.
Dan po protestih sta se Gruevski in Zaev v Strasbourgu sestala z evropskimi poslanci Ivom Vajglom, Eduardom Kukanom in Richardom Howittom ter Hahnom. Na sedežu evropskega parlamenta sta morala za domačo rabo močna ljudska voditelja sedeti deset ur kot poredna otroka. Namesto resnih pogajanj so glavni akterji iskali nekakšen novi daytonski ali ohridski mirovni sporazum. Gruevski in Zaev sta v nočnem maratonu v Strasbourgu videla znamenje, da sta sestavni del rešitve krize v državi. Dve neodgovorni eliti sta pripravljeni ohraniti ali osvojiti oblast, tudi če bo ladja potonila. V zadovoljstvo jastrebov, ki preletavajo državo zaradi svojih regionalnih ali globalnih šahovskih interesov.
Makedonija nikoli ni imela pomembne vloge v ruskih geopolitičnih načrtih, čez noč pa je postala novi kmet na tabli Kremlja. Zato se mnogim ruska folklora na provladnem shodu ni več zdela nezdružljiva s politiko makedonskega premiera, ki javno stavi na članstvo v EU in Natu. Nekateri analitiki menijo, da je Makedonija postala nov ring, v katerem merijo sile Rusija in Zahod. Moskva niti ne skriva, da dela v treh izmenah. Šef ruske diplomacije Sergej Lavrov je izjavil, da orkestru v Makedoniji dirigira Zahod. Ruski politiki v javnosti zastopajo teorijo, da Zahod kaznuje Makedonijo, ker še ni hotela podpreti sankcij proti Rusiji, podprla pa je načrtovani ruski plinovod z delovnim nazivom Turški tok. Ne glede na to, da je malo možnosti, da se bo Turški tok nadaljeval zunaj turških meja.
Revolucija žre lastne otroke
Pričakovanje opozicije, da se bo zgodil narod, še ni obrodilo sadov. Kampiranje pred vladno palačo, ki je zgolj ohromilo promet v makedonski prestolnici, ni napovedalo začetka novega socialnega gibanja od spodaj navzgor. Navsezadnje opoziciji tudi ni v interesu, da bi na krilih protestov v državi čez noč zrasla makedonska Siriza, ki bi jim brez dlake na jeziku sporočila, da so politični dinozavri in da v Evropi pihajo novi vetrovi. Ker premier očitno še ne bo padel, borci za svobodo ne vidijo problema v njih samih, temveč v lastnem neumnem narodu.
Makedonija je še vedno v pat poziciji. Bruseljski načrt o izhodu iz krize bo pokazal, ali sta sprti strani ostali vkopani vsaka v svojem rovu in ali se bosta še naprej potegovali za ekskluzivnega nosilca resnice. Mnogi v tem polariziranem vzdušju nočejo videti, da nobena stran nima dovolj moči, da bi lahko prepričljivo premagala drugo. Če bi dejansko zmagala protivladna koalicija, ki bolj zlorablja nezadovoljstvo širokih množic, kot mu je pripravljena prisluhniti, bo uvedla v makedonsko družbo nevaren precedens, da lahko ulica zruši vlado, če je dobro organizirana in dovolj vztrajna. Revolucija pa rada žre lastne otroke.
