Pred volitvami v Franciji: Breme novega predsednika

Pariz – »Ne, Marine Le Pen, ne more zmagati, a tudi Emmanuel Macron ne bo pomenil nič dobrega za francosko socialno državo,« pravi za Delo Daniel Rome iz altermondialistične organizacije Attac, v kateri se bijejo — kot pravi slogan —, za drugačen svet, z manj podivjanega liberalizma.

»Z Macronom, seveda, ne moremo biti na isti poti, saj zagovarja nasprotno logiko od naše, a niti sekunde si ne moremo predstavljali, da bi nas vodila Marine Le Pen. [...] Verjamem, da se bo v prihodnje vse le slabšalo. V resnici bi lahko še večjo škodo preprečilo samo močno socialno gibanje.«

Tega pa zdaj ni, sploh ker se tradicionalna francoska levica razkraja, in čeprav je v Franciji razdrobljeno nemalo organizacij in gibanj, ki opozarjajo javnost na slepe ulice, v katere vodi francosko družbo politika: v zadnjih desetih letih z Nicolasom Sarkozyjem in nič manj — čeprav je bilo upanja veliko — s Françoisom Hollandom.

Odgovornost Emmanuela Macrona

Daniel Rome pravi, da so Francozi verjeli Hollandu, ki je predvolilno v svojem odmevnem govoru v Bourgetu dejal, kako so finance njegov sovražnik. Ljudje so ga vzeli resno, a se je kmalu po tem, ko je bil izvoljen, pokazalo, da misli drugače. »Z nobenim od zakonov, ki so jih potrdili v njegovem mandatu, se politika ni postavila proti diktaturi financ. Ves čas je, recimo, skrbel za davčna darila velikim podjetjem, zneski so bili vrtoglavo visoki, v zameno pa država ni dobila ničesar: nobenih investicij ni bilo, nobenega odpiranja delovnih mest, ne skrbi za okolje, nič, podjetja imajo samo ogromno denarja …« Krivda Emmanuela Macrona pri tem se mu zdi očitna, saj je bil najprej Hollandov ekonomski svetovalec v Elizeju, pozneje pa je vodil ekonomsko ministrstvo.

»Macron je človek iste logike. Je politik, ki v resnici zavrača socialni dialog in ekološki napredek. Kot minister je poskrbel za nekatere sporne zakone; recimo, ko je v železniški promet posegel s precej manj čistim avtobusnim prevozom, s tako imenovanimi Macronovimi avtobusi … Ves čas je deloval v prid velikih podjetij, skladno z neoliberalno logiko ponudbe. Verjetno verjame, da bodo podjetja zaradi daril, ki jim jih daje država, investirala in ustvarjala delovna mesta, pri čemer se bo povečala ekonomska dinamika. A vse kaže, da ni tako. »Za povrhu v Franciji vsako leto ponikne od 80 do 100 milijard zaradi izogibanja plačevanja davkov, izmikanja v davčne oaze in davčnih goljufij nasploh. Kaj vse bi s tem denarjem lahko naredili za socialo, proti brezposelnosti, proti revščini – revnih je že osem milijonov Francozov –, sta v predvolilnem času opozarjala radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon in socialist Benoît Hamon, medtem ko ima Emmanuel Macron kot nekdanji minister za ekonomijo za vse to določeno odgovornost.«

Težko breme

Francija je socialno vse bolj razbita družba, po Danielu Romu je vse več takih Francozov, ki nimajo dostopa do primerne zdravniške oskrbe, od nekdaj so kronični francoski problem stanovanja, velike so razlike pri dostopanju do kulture, javne storitve so ogrožene. Takšno družbo s toliko bremeni želita zdaj v svoje roke prevzeti tako Macron kot tudi Le Penova, vsak s svojo politično prtljago. Daniel Rome verjame, da jih populistka, ki ekonomsko veliko laže ali pa ni poučena, ne bi zmogla nositi in kaj šele predstavljati Francoze na tujem, medtem ko se utegne zgoditi, da bo Macron Francijo samo še liberalno poglabljal.

Napovedi pred drugim krogom

Dva dni pred predsedniškimi volitvami se francosko javno mnenje (po raziskavi Elabe za BFMTV in L’Express) v 62 odstotkih nagiba v prid Emmanuelu Macronu, medtem ko naj bi Le Penovo podprlo kakih 38 odstotkov volivcev. Kot je tudi mogoče pričakovati, naj bi se glasovi v prvem krogu izpadlih kandidatov porazdelili nekako takole: za voditelja gibanja En Marche! bi lahko glasovalo okoli 45 odstotkov tistih, ki so že prvič podprli republikanca Françoisa Fillona, in okoli 54 odstotkov vseh, ki so bili naklonjeni radikalnemu levičarju Jean-Luc Mélenchonu. Ob tem naj bi se skoraj tretjina podpornikov tradicionalne desnice nagnila skrajno desno k Le Penovi, medtem ko je med simpatizerji radikalne levice takih, ki bi se zdaj spreobrnili v volivce skrajne desnice, »le« 14 odstotkov. Še pred dnevi jih je bilo skoraj devet odstotkov več, očitno je svoje naredila televizijska razprava v sredo zvečer, ki jo mnogi označujejo za polom Le Penove … Da bodo gotovo šli volit, jih pravi 68 odstotkov vprašanih, še vedno neodločenih pa jih je 19 odstotkov. Na nič kaj bistveno večja odstopanja ne kažejo niti druge ankete javnega mnenja, opravljene ob izteku tokratne predsedniške kampanje.