Tiskane izdaje
Do jeseni, ko se bo v Italiji začela dirka pred novimi volitvami, se zdi sodeč po anketah le predsednik republike Sergio Mattarella resna, kolikor toliko uravnotežena politična osebnost. Vse drugo, volilni sistem, stranke, osebnosti, politične zveze, je v zraku.
Pa vendar bo od prihodnjih volitev, verjetno bodo kmalu spomladi, najkasneje pa maja, odvisno, ali bo Italija še kdaj prišla na zeleno vejo. Ali pa od nje ne bo ostalo veliko, samo stara slava, kakor ji napovedujejo nekateri angleški in predvsem nemški analitiki.
Raziskave javnega mnenja zadnjih tednov kažejo, da med posameznimi strankami z dobrimi 27 odstotki vodi gibanje Pet zvezd. Populisti, ki jim resni ocenjevalci še vedno ne znajo najti prave politične barve.
Važno je, da nasprotujejo sistemu in nosilcem tradicije na politični sceni, dodajo še nasprotovanje evru in ukazom iz EU, pa že dobijo več glasov od drugih. Tudi neumnosti in nerodnosti, ki jih počneta njihovi prvi dve županji velikih mest, Virginia Raggi v Rimu in Chiara Appendino v Torinu, privržencem komika Beppeja Grilla niso škodile, vsaj ne toliko, kolikor je bilo mogoče pričakovati.
Renzijeva velika želja po vrnitvi v vladno palačo
Gibanje Pet zvezd ima v zadnjih raziskavah javnega mnenja samo dober odstotek prednosti pred vladajočo Demokratsko stranko. Po prostovoljskem glasovanju (vsak volivec je moral plačati, da je lahko oddal svoj glas) jih spet vodi Matteo Renzi. Vse bi storil, da bi se vrnil v vladno palačo, na oblast, ki jo je nespametno in poceni zapravil z megalomanskimi načrti o popolnem reformiranju sistema in o novem zagonu Italije. Referendum o ustavnih spremembah ga je konec lanskega leta odpihnil. Renzi si je potem izmislil interni referendum o vodenju stranke, nekakšne volitve, dobil glasove svojih podpornikov in se vrnil na sceno.
Vendar ne v vladno palačo, samo v partijsko centralo, ki so jo protestno zapustili izkušeni politiki malo bolj levičarske stare garde. Bolj leve in bolj izkušene od Renzija, ki ga je politično oblikovala skavtska organizacija, ves čas po drugi vojni znana valilnica kadrov v katoliškem centru italijanske politike.
Odhod starih mačkov, vezanih na stare čase, niti ni zelo omajal stranke, je pa oslabil Renzija. Za združevanje vseh moči na levem centru se zdaj žene Giuliano Pisapia, Renzi namreč velja za tistega, ki je povzročil za človeštvo vsekakor ne prav usoden razkol na italijanski levici.
Razkol na levici
Med političnimi opcijami ankete kažejo, da s 35 odstotki vodi desna sredina, ki bi ji po starem rekli desnica. Najmočnejši med njimi so ljudje iz populistične Severne lige, ki nosijo zastavo nasprotovanja evru in Bruslju, za njimi so berlusconijevci iz stranke Naprej, Italija, ki bi radi na oltar spet postavili nekoč mogočnega Silvia, na koncu so še ostanki stare trde desnice s slabimi petimi odstotki.
Zdaj ko je poletje in pride prav vsaka novica, ki bi vzbudila zanimanje, so anketarji izračunali, da državljani zaupajo samo predsedniku Sergiu Mattarelli, nekaj manj premieru Paolu Gentiloniju, pa čeprav ju najvplivnejši mediji vsekakor niso postavljali v središče pozornosti.
Zvezda velikih televizij, radijskih postaj in velikih časnikov je zadnje mesece Matteo Renzi. Celih pet ur je v treh tednih z ekranov prepričeval državljane, da je najboljši, pa je vseeno dobil bistveno manj glasov od Mattarelle. In tudi od Gentilonija, nekdanjega zunanjega ministra, ki mu je Renzi po porazu prepustil »svojo« ekipo, še naprej namreč vladajo politiki, ki jih je imenoval Renzi. Ambiciozni nekdanji premier bi rad vladal vsaj posredno. Paolo Gentiloni mu je menda vsaj na videz še naprej zvest, sam pa se mora odločati o odnosih v Evropski uniji, kjer ga je Francoz Macron odrinil v ozadje, prav tako o migrantih, ki so skrajno resen problem, še resnejši bodo pred volitvami. Pa Renziju tudi posredno vmešavanje v vladanje ne gre od rok.
Odreči se je moral zamislim o hitrih, predčasnih volitvah, saj ga ni podprl nihče, zdaj se mu zapleta še pri zamislih o novem volilnem zakonu, brez katerega bo komurkoli težko vladati po volitvah.
Novi volilni sistem bi bil dosegljiv, če bi ga, pravijo, izpogajali v krogu treh najvplivnejših osebnosti, to pa so Beppe Grillo, Silvio Berlusconi in (vsaj pogojno) Matteo Renzi. Berlusconi je nezanesljiv, njegov cilj je ta čas reorganizirati desno sredino in se zavihteti na vrh svoje opcije, kar tudi ni preprosto, saj je Severna liga močnejša. Na levi sredini poskuša svojo opcijo reorganizirati Giuliano Pisapia, nekdanji milanski župan, ki bi rad Demokratsko stranko očistil »renzizma«.
Njegov cilj je najti novega voditelja levice, ki bi bil lahko kandidat za volitve. Kogarkoli, samo Renzija ne, je geslo nasprotnikov mladega firenškega politika, ki je v Rim prišel brez izkušenj. Renzi vsekakor slovesno obljublja, da bo molčal do konca političnih počitnic, do jeseni, ko se bo začelo zares. Tudi on ugotavlja, da mu nenehno prepričevanje volivcev vsak dan bolj škodi.
