Tiskane izdaje
Matteo Renzi, ki je moral pred pol leta po velikem porazu na referendumu o ustavnih spremembah zapustiti rimsko vladno palačo, tri mesece pozneje pa tudi vodenje vladajoče Demokratske stranke, si je na primarnih volitvah zagotovil vrnitev na vrh stranke.
Ta je medtem izgubila levo krilo in se podaja v nov boj za oblast na levi sredini, ki je bliže sredini kot levici. Renzi še ni tekmoval na pravih parlamentarnih volitvah, ta čas mu tudi nihče ne more zagotoviti zmage. Primarne volitve pod šotori, ki so bili pred desetletji posebnost pri Severni ligi, so torej edina prava volilna izkušnja Renzija, ki je pred tremi leti pri devetintridesetih stopil na glavni oder pri stranskih vratih, najprej v stranki, potem še v vladi. Sestavil je ekipo, o kateri zdaj odkrito ocenjujejo, da ni bila »pravšnja«. Pripeljal je sošolce in mladostne prijatelje, ko se je kot politik kalil pri katoliških skavtih, v katoliški valilnici kadrov, in bil potem firenški župan. Ni član parlamenta, pri dvainštiridesetih pa že ima toliko izkušenj, da mu je jasno, kako pravzaprav ne nadaljuje stare zgodbe, ampak začenja znova.
Poiskati si bo moral zanesljive sopotnike, se odreči nekaterim mladostnim tovarišem, na pravih volitvah pa ga bo čakala konkurenca, ki zavrača stare politične modele in se ne meni ne za tradicijo ne za italijansko pripadnost združeni Evropi. Italijanski evroskepticizem Severne lige in Gibanja 5 zvezd je pravzaprav starejši od britanskega.
Primarne volitve
Demokratska stranka je šla na izbiranje svojega voditelja nekako »očiščena«. Renzijevi odkriti in najbolj srditi nasprotniki, ki so padlega premiera zmerjali z »demokristjanom«, so šli na svoje, poskusili bodo priti na vrh po svoji poti. Dosedanje izkušnje kažejo, da so se vsi podobni poskusi na levici končali klavrno. Stranke, ki so se odcepile od naslednikov nekdanje komunistične stranke, so vse po vrsti končale na smetišču zgodovine.
Njihovi voditelji so se sprijaznili z visokimi pokojninami parlamentarcev in se po velikih, že kar sramotnih volilnih porazih po večini umaknili. Sredinski del, v njem so poleg bivših komunistov tudi bivši zmerni demokristjani (tisti, ki niso izšli iz nekdanjih fašistov), je nadaljeval zgodbo in se soočil z novimi razmerami, v katerih imajo volivci vrh glave tradicionalne politike. Vse bliže so jim populisti z leve ali desne, ki jim je skupno tudi nasprotovanje italijanski »podrejenosti bruseljski Evropi«.
Lani decembra padli premier Renzi je pod šotori, razporejenimi po vseh deželah, mestih in vaseh, zbral več kot 73 odstotkov glasov ljudi, ki so prišli prostovoljno glasovat in so za to plačali dva evra v strankarsko blagajno. Močna, skoraj tričetrtinska podpora se zdi velikanska, ne pomeni pa veliko, ko postanejo malo bolj jasne številke o udeležbi na primarnih volitvah.
Med dvema milijonoma prostovoljcev, ki so plačali po dva evra za pravico do volitev, je dobrih 42 odstotkov starejših od 65 let. Kar dve tretjini volivcev je starejših od 55 let. Samo 15 odstotkov prostovoljnih volivcev pa je mlajših od 35 let. Študentov je samo 7 odstotkov. Ko so jih anketirali pod volilnimi šotori, je velika večina volivcev podprla reforme ustave, zaradi katerih je Renzi padel konec lanskega leta.
Večina volivcev na primarnem odločanju je torej prišla glasovat za svojega človeka, ki je padel, ker so bili drugi, ki jih tokrat ni bilo pod šotore, proti reformam, brez katerih se Italija ne bo izkopala iz krize. Večina je v anketah podprla delo sedanje vlade, ki jo vodi Renzijev človek Paolo Gentiloni, v njej pa so ljudje, ki jih je imenoval Matteo Renzi.
Najprej lokalne, potem
Matteo Renzi je kljub očitani politični neizkušenosti vsekakor spretno izpeljal načrt o vrnitvi na glavni oder. Po porazu na referendumu, ki ga je nerodno vezal na obstoj svoje vlade, si je zamislil volilno pot, saj so mu ves čas vsi očitali predvsem to, da še nikoli ni bil zares izvoljen. Že junija njegovo stranko čakajo lokalne volitve v nekaterih deželah, kjer bo že moral pokazati, da se je lotil prenove strankarskega vodstva. Potem bodo parlamentarne volitve pokazale, ali je Italijanom sploh še do tega, da jim vladajo stranke, ki izhajajo iz začetkov republike in so naslednice mednarodnega kupčkanja v obdobju po drugi vojni in predvsem v času hladne vojne. Laže mu bo, če bo ta teden v Franciji zmagal zmerni politik Emmanuel Macron, ki podpira evropsko povezovanje.
