Tiskane izdaje
Nacionalizacija podjetij. Omejitve višine plač. Povišanje davkov za najbogatejše. Prioritete največje britanske opozicijske stranke se berejo kot politični program iz nekega drugega časa.
Skoraj štiri desetletja je minilo od takrat, ko so laburisti zadnjič predlagali tako radikalno spremembo usmeritve države. Rešitve, ki jih je ponujal strankin volilni manifest leta 1983, opisan kot »najdaljše samomorilsko pismo v zgodovini«, so bile precej podobne sedanjim. Stranka je med drugim zagovarjala višjo obdavčitev za bogate in nacionalizacijo pomembnih industrij ter predlagala izstop Združenega kraljestva iz Evropske gospodarske skupnosti, predhodnice današnje EU. Desetletja kasneje se je izkazalo, da je bila v vsaj eni točki pred svojim časom.
Kaj pa pri ostalih? Težko si je zamisliti, kako bo laburistom s programom, kakršen je prejšnji teden pricurljal v javnost, čez slab mesec uspelo povečati število poslanskih mandatov v britanskem parlamentu in ne izgubiti tako močno, kot to napovedujejo predvolilne ankete. Ironično je, da stranki delavskega razreda grozi možnost znatnih izgub, medtem ko nasprotna stran govori o tem, kako je treba zmanjšati razlike v državi in spremeniti sistem, tako da bo naklonjen tudi tistim, ki se težko prebijajo iz dneva v dan. In ko uporablja besede levice za privabljanje njenih »zapuščenih« volivcev.
Več kot le izstop
Konservativci bodo ta teden objavili svoj volilni program, s katerim bodo začrtali svojo vizijo razvoja države. Čeprav se je volilna kampanja vladajoče stranke doslej osredotočala predvsem na brexit, bodo na vrsto prišle tudi druge teme, med njimi zdravstvo, socialna in stanovanjska politika, življenjski stroški in pravice delavcev. Torijci hočejo pokazati, da razumejo razloge v ozadju brexita. Da glas zanj ni bil le glas za izstop iz EU, ampak, kot poudarja Theresa May, »poziv politiki, da spremeni način delovanja družbe in države«.
Njihova glavna predpostavka, s katero so se spustili v kampanjo, je, da Britanija ni več ista država, kot je bila pred lanskim referendumom. Na neki način imajo prav, čeprav so se spremembe, za katere upajo, da jim bodo pomagale povečati večino v parlamentu, zgodile že prej.
Inštitut YouGov je pred kratkim opozoril, da razred in status nista več dobra napovedovalca obnašanja volivcev. Nekoč je bil podatek o premoženjskem stanju dovolj, da si lahko s precejšnjo verjetnostjo napovedal, za katero od dveh največjih strank bo nekdo volil. Toda v zadnjih letih ta ni več zanesljiv: veliko bolj natančna pokazatelja volilnih preferenc sta postala starost in izobrazba. Dokaz tega je naraščanje podpore konservativcev tudi v tistih delih države, kjer so bili bodisi osovraženi bodisi popolnoma prezrti – na Škotskem, v Walesu, predvsem pa na severu in v osrednjem delu Anglije, tradicionalnem jedru delavskega glasu.
Uničujoči udarec
Laburisti v marsičem delijo usodo levice v drugih zahodnih državah. Nezmožnost postavljanja smernic, s katerimi bi se lahko njeni volivci dejansko poistovetili, je z gospodarsko krizo postala kronična težava. Levica je v Združenem kraljestvu zadnji, potencialno uničujoči udarec doživela z brexitom. Bil je ena redkih stvari, ki so jo njeni volivci lahko vzeli za svojo. Bil je priložnost za protest. Stranka tega ni prepoznala vse do takrat, ko je bilo že prepozno.
Težavnost njenega položaja postane jasna, ko lahko Theresa May brez večjih pomislekov stopi pred javnost in pove, da je vodja opozicije »zapustil« delavski razred, predstavnikom tega pa kot »pozitivno alternativo« ponudi ideje, ki jih zagovarja sama. Konservativci so se na splošnih volitvah leta 2015 pod vodstvom Davida Camerona prvič predstavili kot »stranka delavnih ljudi«. Šlo je za očiten poskus pomikanja na sredino, ki se jim je na koncu obrestoval. Dve leti pozneje ponavljajo isti manever, zdi se, da s še večjo samozavestjo.
Čeprav so nekateri predlogi laburistov v javnosti popularni in jih nikakor ne gre jemati zlahka, ima stranka velike probleme z zaupanjem. Njena največja težava ostaja voditelj, o katerem večina državljanov meni, da ne bi bil dobra izbira za premierski položaj. Konservativci to vedo. »Ponosni in patriotski člani delavskega razreda v krajih in mestih po vsej Britaniji niso zapustili laburistične stranke,« je Theresa May v petek dejala med obiskom severovzhoda Anglije. »Zapustil jih je Jeremy Corbyn.«
Krščanska demokracija
Konservativni Spectator je Mayevo, še preden je razpisala predčasne volitve, opisal kot najbolj levo voditeljico konservativne stranke v zadnjih 40 letih. Podlaga za to oceno so bili predlogi o zmanjševanju plač menedžerjev, omejitvah tujih prevzemov in umeščanju predstavnikov delavcev v uprave podjetji, o katerih se je govorilo kot o morebitnih rešitvah za nepravičnosti in neenakosti, o čemer je prvič spregovorila po prevzemu premierskega položaja.
V zadnjih desetletjih sta bili glavni, tako rekoč edini vodili britanskega konservativizma vitka država in nizki davki. Theresa May ne govori več v istih okvirih. Tabuji, kot je višanje davkov, postajajo čedalje manj pomembni. Ideološkost, ki je zaznamovala thatcherizem, zamenjuje konservativizem, ki je veliko bolj podoben krščanski demokraciji, kot jo pozna celinska Evropa, meni komentator James Forsyth. Ironično je, da se to dogaja v obdobju brexita.
Število kritikov, ki opozarjajo, da se Mayeva preveč odmika od konservativizma, medtem narašča. A premierka se zaradi tega ne obremenjuje preveč. Pred dnevi je med obiskom v Leedsu priznala, da nekatere njene ideje »morda ne zvenijo zelo konservativno«, a vztrajala, da je pomoč ljudem v tem primeru pač pomembnejša od ideologije. Koliko od tega so le besede, bodo na koncu pokazala njena dejanja. Največja grožnja za laburiste je, da se v njih dejansko skriva substanca, na katero ne bodo mogli ponuditi prepričljivega odgovora. In da Britanija resnično postaja drugačna država, kot je nekoč bila.
