Tiskane izdaje
Politična dinamika čez lužo je za marsikaterega politika slaba novica, za neredke pa dobra vest za nov odriv. Nič drugače ni v Franciji, kjer prav tako čedalje težje dopovedujejo ljudem, da je vsak populistični triumf samo kratka zmaga in dolg družbeni poraz.
Skrb vzbujajoči so, denimo, rezultati nedavne raziskave Ipsos − Sopra Steria za Le Monde, ki so pokazali, da bi imel skoraj vsak peti Francoz najraje avtoritarni režim, »takšnega, v katerem se izvoljenemu vodji ni treba kar naprej bíti z nasprotniki iz parlamentarnih, sindikalnih in drugih vrst«, tri četrtine pa jih meni, da »demokracija deluje vse slabše«. Očitno je, da se je demokracija utrudila, in zato se nihče ne sme čuditi, da ljudje ne jemljejo več resno volitev in da ne odhajajo na volišča v takšnem številu kot v preteklosti.
Največji pesimisti (86 odstotkov vprašanih) so tisti, ki nazorsko simpatizirajo s političnim radikalizmom: bodisi z Levo fronto bodisi s skrajnodesničarsko Nacionalno fronto, a da je demokracija v težavah, menijo prav tako privrženci desnih Republikancev (77 odstotkov) in simpatizerji socialistov (57 odstotkov). In tako »samo« še 68 odstotkov Francozov verjame, da je demokracija »nenadomestljiva«, kar tretjina pa odgovarja, da so »lahko tudi drugačni režimi tako dobri, kot je demokratični sistem«.
Da je nekaj narobe, bode v oči v zahodnih demokracijah – in v francoski nič manj. Čeprav je bogata francoska država bolj socialna od marsikatere druge družbe, je očitno čedalje več socialne neenakosti in negotovosti. Razlike se opazno povečujejo. Francozi, zajeti v omenjeni raziskavi, so v splošnem prepričani, da so krivci za to, da Franciji ne gre bolje, (v tem vrstnem redu) politične stranke, sindikati in mediji. Na levici omenjajo še menedžerje, na desnici pa kažejo s prstom predvsem na sindikate in razna združenja. Za skrajne desničarje so krivi predvsem intelektualci in mediji.
Aktualni blodnjak
V aktualnem blodnjaku, polnem nepredvidljivosti in zdaj še »ameriške lekcije«, se Francozi približujejo predsedniškim in parlamentarnim volitvam 2017. Po brexitu in z Donaldom Trumpom kot prvim možem v Beli hiši se utegne zgoditi, da se bo zdaj marginalna Marine Le Pen populistično še bolj sprostila. Francoska filozofinja Cynthia Fleury je v nedavnem intervjuju za Delo povedala, da razmere kar same in bolj delajo zanjo, kot se bo treba potruditi njej – da bi se spomladi prihodnje leto prebila v drugi krog predsedniških volitev.
In vendar se na republikanski desnici, denimo, kaže, da populizem morda ni povsod in povsem povozil razuma: več podpore za morebitnega predsednika države od provokativnega Nicolasa Sarkozyja uživa umirjeni sedanji župan Bordeauxa Alain Juppé. Kdo bo v resnici kandidat desnice za Elizejsko palačo, bo znano po predvolitvah v republikanski stranki 20. in 27. novembra. Po anketi Opinion Way se jih bo udeležilo od 2,6 do tri milijone Francozov, ki, kot je videti, v 40 odstotkih podpirajo Alaina Juppéja in v 26 odstotkih Nicolasa Sarkozyja, François Fillon uživa 15-odstotno podporo, preostali kandidati pa še manj.
Na levici, kjer sta potrjena datuma predvolitev 22. in 29. januar, je negotovosti precej več. Kandidaturo sedanjega socialističnega predsednika Françoisa Hollanda podpira 13 odstotkov Francozov (po zadnji anketi YouGov), če pa se ne bo odločil za kandidaturo, se utegne še najbolje izkazati Emmanuel Macron, nekdanji minister za ekonomijo. Za slabo četrtino Francozov je »najboljši kandidat«.
Volitve v Franciji so blizu in hkrati daleč, končni izplen politike bo odvisen od tega, kaj vse se bo še zgodilo do volilnega 23. aprila in 7. maja 2017. Prav to nedeljo bo leto dni od zadnjega krvavega terorostičnega napada v Parizu.
