Tiskane izdaje
Po dolgih letih kriz je EU še vedno veliko gradbišče. Pomanjkljivosti, ki so v krizah postale posebno očitne, niso odpravljene. Na gospodarskem področju še ni pripravljenega projekta, s katerim bi utrdili evrsko območje za obrambo pred prihodnjimi krizami. Še več, razlike v gospodarskih gibanjih med severom in jugom, denimo pri brezposelnosti, še zlasti med mladimi ostajajo velike. Del članic na čelu z višegrajkami zavrača solidarnost pri delitvi begunskega bremena. Z Donaldom Trumpom in že prej z destabilizacijo sosedstva se je odprlo vprašanje evropske obrambe.
Predsednik francoske vlade Bernard Cazeneuve je sprejel skupino evropskih časnikarjev v eni od bleščečih soban palače Hôtel Matignon. Delovna rezidenca je z zlatom, poslikavami in tradicionalno uniformiranimi strežniki pravo nasprotje skoraj asketskih nemških ali bruseljskih uradnih prostorov. Socialist Cazeneuve, ki je zadnjih pet let član vlade – preden je postal premier, je imel tri ministrske položaje –, je moral braniti njihove dosežke: zmanjšali so proračunski primanjkljaj, stopnja brezposelnosti se znižuje, po terorističnih napadih je bil prevetren varnostno-obveščevalni sistem …
Po njegovih pričakovanjih bo Francija nadaljevala proevropsko pot. Kljub temu je opozoril na krhkost strukture EU. »Če bo zmagal populizem, bo konec Evrope,« je posvaril. Zagovarja Evropo več hitrosti, da članice, »ki želijo narediti več, ne bodo ustavljene«. Tako se v EU ne bi ločevali, ampak bi se »združevali tisti, ki verjamejo v Evropo«. Ker Francija veliko izvaža, bi na koncu sama postala žrtev protekcionizma. Zagovornike konca evra in vnovične uvedbe franka je opozoril, da bi Francozi s koncem evra izgubili velik del kupne moči.
Profesorica Agnès Bénassy Quéré, ki vodi svet za ekonomske analize pri predsedniku francoske vlade, je prepričana, da je Francija med državami, ki so imele največje koristi od evra. Denimo, politika ECB je za Nemčijo preveč ekspanzivna. A za Francijo je – perfektna. »Veliko boljše je kot prej, ko je bila francoska denarna politika enaka nemški. Vrnili smo si suverenost,« je z namigom zavrnila tezo Marine Le Pen o vračanju monetarne suverenosti s frankom. Osrednja logika francoskega razmišljanja je, da je bila varčevalna politika po izbruhu dolžniške krize pretirana in škodljiva.
Brez jasnih načrtov
»V Franciji zmagaš na volitvah z obljubo primanjkljaja, v Nemčiji pa z urejenim proračunom,« je opozorila na strukturne razlike v razmišljanju na obeh straneh Rena. Tako razlike med najpomembnejšima državama v EU niso odvisne (le) od politične usmeritve ali osebnostnih značilnosti njunih voditeljev, marveč tudi od splošnega razumevanja vloge države v gospodarstvu, javnih financ, prilagajanja globalizaciji. V Franciji predvsem z aferami obremenjen kandidat republikancev François Fillon zagovarja reformno agendo. Sredinski Emmanuel Macron je bolj zmerni reformist.
»Hočemo, da Evropa konča varčevalno politiko, ki je povečala neenakost in zvišala nezaposlenost. Poleg tega je povsod po Evropi okrepila skrajno desnico,« je povedal svetovalec predsedniškega kandidata socialistov Benoîta Hamona Pascal Cherki. Ko se bo končalo varčevanje, da se bo jug spet gospodarsko dvignil. Socialističnemu predsedniku Françoisu Hollandu zameri, da je »dvignil roke od bitke«. Sicer se mu zdi normalno, da vsaka članica brani svoje interese, a morali bi imeti širše evropske projekte in organizirati finančno solidarnost, »tako kot smo pomagali Nemčiji po vojni«.
Po presoji direktorja levosredinskega dnevnika Libération Laurenta Joffrina je EU v francoski javnosti razumljena kot preveč varčevalno usmerjena. »Uniji ni uspelo prepričati ljudi, da jih varuje in prinaša koristi. Mnogi je ne obravnavajo kot zaveznika, ampak kot nasprotnika. Nisem prepričan, da bi na referendumu o EU zmagali zagovorniki Evrope.« Prepričan je, da je volilno telo Marine Le Pen v podobnem socialnem položaju kot Trumpovi volivci. Drugače od premožnejših in srednjega sloja v mestih, ki so naklonjeni odprtosti, Marine Le Pen podpira nižji sloj in del srednjega sloja, ki med globalizacijo stagnira ali nazaduje.
Francoski sogovorniki se radi poigravajo z ugibanjem, da bi Marine Le Pen, če bi prišla v drugi krog, ublažila stališča, predvsem o odpravi evra, da bi pritegnila večji krog volivcev. Tudi konec schengna in »germanofobija« sta sprejemljiva le za manjšino volivcev. Macron v zadnjih mesecih intenzivno tke vezi z Berlinom in v nemškem političnem glavnem toku, tako v SPD kot CDU, uživa zaupanje. Boljše upravljanje neravnotežja med Francijo in Nemčije je pogoj za nov zagon EU, ki je po volilnem letu pričakovan od Berlina in Pariza.
Macron kot zagovornik močnejše Unije
»V Franciji je močen nemški kompleks – so uspešni, veliko izvažajo, so konkurenčni,« je ugotovil vodja francoske veje raziskovalne družbe Kantar Public Emmanuel Rivière. Macrona vidi kot zagovornika bolj integrirane in močnejše EU. Da bi Francija spet postala njen motor, se mora gospodarsko prenoviti, je opisal Macronovo razmišljanje. Po njihovih statističnih analizah Rivière ne vidi manevrskega prostora za Marine Le Pen, saj v drugem krogu skoraj ne more širiti volilnega telesa. Vsekakor pa utegne vsakega predsednika omejevati razmerje sil v nacionalni skupščini, ki bo izvoljena junija.
Kandidata skrajne levice in desnice, Jean-Luc Mélenchon in Marine Le Pen, izražata nasprotovanje poglabljanju evropske integracije, spogledujeta se z Moskvo, namesto Nata bi raje imela nacionalno obrambo. Mélenchon sicer ne bi odpravil evra, a bi ga, s podreditvijo ECB, spravil pod politični nadzor. Na obeh skrajnih polih razglašajo EU za grožnjo, nasprotujejo liberalizaciji in zagovarjajo protekcionizem. Macron je eden redkih politikov, ki jim uspeva z izrazito proevropskim programom. Izjema je tudi po naklonjenosti bolj odprti trgovinski politiki, tudi sporazumom, kot je Ceta. Fillonova logika Evrope temelji na načelih Evrope očetnjav, kakršno si je nekdaj predstavljal Charles de Gaulle.
