Tiskane izdaje
Smrt je nastopila konec lanskega leta, po mesecu dni so odpečatili testament. Zdaj se ne prepirajo (morda le) v družini, ampak je vznejevoljen kar narod. Kaj ne bi bil, ko pa je bila pokojnica Carmen Franco Polo, edinka generala Francisca Franca, dediščina, ki je ostala po njej, pa nakopičena tudi v letih trde diktature.
Za Carmen Franco Polo (1926–2017), ki ji je življenje postreglo s številnimi bleščečimi nazivi – bila je vojvodinja, markiza ... –, žaluje sedem otrok, na dan zadnjega slovesa, 11. januarja v cerkvi San Francisco de Borja v Madridu, pa se je od nje poslovilo še kakih 1200 pogrebcev. Po poročanju španskih medijev med njimi ni manjkalo užaloščenih obrazov visoke družbe in tudi žaro so prenesli v kripto madridske katedrale Almudena, kjer večno počivajo najbogatejši imenitneži.
Mila tranzicija
O Carmen Franco Polo, ki je pri 91 letih umrla za rakom, je znano, da je živela na veliki nogi, prav tako, da je po koncu očetove diktature ohranila malone vse privilegije: finančno udobje in visoko mesto na družbeni lestvici. Drugače kot se je dogajalo drugim padlim diktaturam po v Evropi in svetu, je bila španska tranzicija s Francovimi potomci mila: Španci se niso spotikali ob bogato, med državljansko vojno in po diktaturi pridobljeno Francovo imetje. A odkar je bila oporoka odpečatena, mnogi težko sprejmejo, da bo vse ostalo v rokah pokojničinih otrok. Narod, ki je pod diktatorjem močno trpel, da se ne more kar pod nosom obrisati za to.
Na dediščino Francovih že leta opozarja pisatelj in novinar Mariano Sánchez Soler, avtor knjige Los Franco S. A., ki ocenjuje, da je celotno imetje morda vredno več sto milijonov evrov. Nemalo je nepremičnin, ne le v Madridu, ampak tudi v Galiciji in drugod. Marsikaj je hči vmes prodala, konec osemdesetih let, recimo, za (današnjih) 1,8 milijona evrov palačo na obrobju prestolnice (Palacio de Canto del Pico), ki jo je leta 1941 podaril Francu neki grof. Menda je bil hvaležen, ker je generalu v državljanski vojni uspelo veličastno premagati republikance in rešiti Španijo ...
Španci prav tako vedo, da je diktator v svoji palači El Pardo prejemal številna darila, kakor tudi to, da je marsikateri poklon končal v starinarnici drugega moža njegove najstarejše vnukinje. Koliko je bilo vsega, ni mogoče ugibati, a kot piše avtor, je bilo vmes veliko nakita in umetnin, tudi sakralnih. Diktator menda ni, kot velja za trinoge, hotel le oblasti, ampak prav tako bogastvo, ob tem pa brisal meje med »njegovim« in »narodovim« ter mislil za svoje potomce ...
Dvorec v Galiciji
Javnost posebno vznemirja rezidenca v Galiciji (Pazo de Meirás), v kateri diktatorjevi potomci še zdaj avgusta preživljajo poletne počitnice. Postavljena konec 19. stoletja je bila nekdaj v lasti galicijske naturalistične pisateljice Emilie Pardo Bazán, vojnega leta 1938 pa jo je poklonila voditelju lokalna frankistična politika. A odkar je bila pred desetimi leti razglašena za nepremičnino v javnem interesu, mora biti najmanj štiri dni v mesecu odprta za javnost. Temu se vnuki upirajo in že leta poskušajo spodnesti odločitev na sodišču ...
Po nekaterih zapletih, ker da si na dopustu menda želijo miru, ne pa nadležnih obiskovalcev, je pred kratkim zakrožilo več peticij, v katerih državljani zahtevajo, da nepremičnina dobi status javne dediščine; v znamenitem dvorcu je menda še vedno pisateljičina bogata knjižnica, kakor tudi slike, ki jih je ustvaril sam »el caudillo«. Neredke je razbesnelo, da so Francovi prepustili turistično vodenje Nacionalni fundaciji Francisca Franca: poslanstvo te zasebne in za mnoge sporne organizacije iz leta 1976 je ohranjati spomin na generala, na njegovo življenje in delo. Medtem so se politično zganili predvsem galicijski nacionalisti, ki so na objekt pred časom izobesili napis: Vrnite, kar ste nam ukradli. Nikoli več frankizma. »Ukradeno« zahteva tudi levičarski župan občine Sada, kjer stoji dvorec, pri tem ga podpirajo vsaj 40 županskih kolegov iz Galicije, številne organizacije in akademiki.
Korupcija in razlastninjenje
Po preigravanju razklanih mnenj v španskih medijih ni verjetno, da bodo Francovi potomci kdaj ob imetje iz časa dedove diktature. Francoski hispanist in poznavalec Španije Jean Chalvidant je za Delo povedal, da sta pri takih lastninskih »vprašanjih nujna hladnost in odmik, pa naj bodo povezana s Ceauceșcujem, Titom, De Gaullom, Churchillom ali ... Francom. Vemo, da je bil el caudillo ravnodušen do materialnih stvari. To je dejstvo. Ni pa veljalo enako za njegovo ženo Carmen [umrla je leta 1988], ki je upravljala tudi njegov denar in je precej in z določeno spretnostjo investirala v nepremičnine. Niti za zeta [sicer španskega srčnega kirurga Cristóbala Martineza-Bordiuja], ki je znal izkoristiti bližino vodje države in pustil za seboj precejšnje imetje. V sedanji reviziji zgodovine bi hoteli,« je dodal Chalvidant, »Francove sledi domala izbrisati, kar je neumnost. Govoriti o njem dobro ali to celo zapisati, bo po novem kar kaznovano na sodiščih. Kot zgodovinarju in hispanistu se mi zdi tako pristopanje malone zločin proti pameti in zgodovini.«
Takšne so tudi zahteve po vračanju imetja, ki je bilo Francu podarjeno v znak priznanja za njegovo vodenje Španije. »V tem je veliko revizionistične histerije. Kar pa zadeva njegovo hčer Carmencito, je treba reči, da je živela dostojanstveno, ni se vmešavala v politiko, ničesar ji ni mogoče očitati.« Druga pesem so nekateri vnuki – rumeni mediji jih imajo radi in verjetno tudi oni njih ...
