Tiskane izdaje
»Od takrat je minilo že 20 let, a že 20 let ljudi prepričujemo, da se je to res zgodilo. Večina bo rekla, da je vse skupaj izmišljotina, da je vse inscenirano. Ampak jaz vem, preživela sem to,« pravi Almasa Salihović, ki je v otroških letih prestala grozote vojne v Srebrenici.
Rodila se je v majhni vasici Skejići, dobrih 20 kilometrov oddaljeni od mesta, ki je postalo eden od simbolov krvavega konflikta v Bosni in Hercegovini. Tam jo je skupaj z družino - dvema sestrama in bratoma ter materjo - leta 1993 dosegla vojna. Spominja se nočnega bega v Srebrenico, med katerim jih je vso dolgo pot spremljalo obstreljevanje, a so se topovskim granatam uspeli skriti pod krošnjami gostega gozda.
Po prihodu v Srebrenico, varovano območje pod okriljem Organizacije združenih narodov, kamor so se v tistih dneh zgrinjali begunci iz številnih okoliških naselij, dokler ni njeno prebivalstvo iz predvojnih 8000 naraslo na približno 40.000 oziroma 50.000 ljudi, so nekaj mesecev živeli pri sorodnikih, nato pa so se preselili v begunsko naselje Zeleni Jadar. V naselju brez elektrike in tekoče vode so ostali do leta 1994, ko so srbske sile okrepile pritisk na enklavo, zaradi česar so znova pobegnili v Srebrenico. »Ko se je leta 1995 približeval julij, so začele krožiti govorice, da so srbske sile vse bližje, a to nas ni prav hudo skrbelo, saj je bila Srebrenica zaščitena cona. Pričakovali smo, da nas bodo premestili drugam ali pa da nas bodo pustili pri miru,« pravi.
To upanje se je izkazalo za jalovo. Vojska Republike srbske je šestega julija na južnem robu enklave sprožila ofenzivo. Mirovniki Združenih narodov so začeli zapuščati nadzorne točke, odpor branilcev je bil zlomljen v nekaj dneh. Še preden so srbske sile na čelu s poveljnikom, generalom Ratkom Mladićem, tistega usodnega 11. julija vkorakale v mesto, so njegovi prebivalci pobegnili in se − z izjemo približno 15.000 moških, ki so se zbrali v vasi Šušnjari in se potem čez gozdove poskušali prebiti proti Tuzli − zatekli v oporišče modrih čelad v Potočare.
Potočari − panika − Kladanj
Med begunci je bila tudi Almasa, ki se je v Potočare odpravila z mamo, bratom in sestro, medtem ko sta se starejši brat in sestra odpravila že pred njimi. Mirovniki so jih ob prihodu zagradili s trakom in jim naročili, naj počakajo, da bodo premeščeni na območje Tuzle ali Kladnja. »Iskreno smo mislili, da nas bodo zaščitili,« pravi Almasa. »Tujcu, nekomu, ki ni Srb, ni Bošnjak ali pripadnik enega od narodov bivše Jugoslavije, verjamete, ko reče, da bo vse v redu. Verjeli smo, da je svet veliko večji, in da se ne bo zgodilo nič hudega.«
A že prvo noč, ki so jo preživeli v Potočarih, se je dogajalo marsikaj. »[Srbski] vojaki so hodili med nami in iskali vojno sposobne mlajše moške. Nekatere od njih so odvedli neznano kam.« Naslednji dan se je med ljudmi razširila panika − v Potočare je prišel general Ratko Mladić. Almasa se je znašla v skupini otrok, ki jim je delil čokolado. »Ko tako gledate nekoga, si ne mislite, da se vam bo zgodilo kaj slabega. Še vedno se ne strelja, samo govorijo vam, da bo vse v redu.«
V Potočarih so, vseskozi nevede, kje sta starejša sestra in brat, čakali dva dni. Nato so v oporišče ZN začeli prihajati avtobusi in tovornjaki, s katerimi se je začela deportacija − oziroma, kot so jo poimenovale srbske sile, evakuacija - beguncev. Ljudje so panično bežali na avtobuse, samo da bi ostali živi, se spominja Almasa. Na enega od njih se je uspelo vkrcati tudi njej, njeni materi, sestri in bratu.
Prihod v Kladanj, na ozemlje pod nadzorom bošnjaškim sil, jim ni prinesel veliko olajšanja. »Bili smo lačni, prestrašeni, ljudje so nam metali kruh, kot da smo živali, mi pa nismo vedeli, kaj bi mislili o sebi.« Tesnobo je še povečevala bojazen za starejšo sestro in brata, ki ju niso videli že več dni. »Čakali smo celo noč, ali pa se mi je tako samo zdelo,« se spominja Almasa. Potem so začeli prihajati avtobusi in tovornjaki z novimi begunci. »Spomnim se, da sem zagledala sestro Fatimo. Mama jo je vprašala, kje je [brat] Abdulah, ona pa je samo jokala in rekla, da so ga zadržali pri vhodu na avtobus. Mama se je takrat onesvestila.«
Dolgo so upali, da bo Abdulah prišel za njimi ali pa da bo izmenjan kot vojni ujetnik. »Več let smo bili trdno prepričani, da se bo zgodilo nekaj takšnega. Ko so začeli odkrivati in izkopavati množična grobišča, pa smo se začeli bati,« pravi. Leta 2008, 13 let po tragičnih dogodkih, je Almasa prejela klic iz tuzelskega Inštituta za pogrešane osebe. Sporočili so ji, da so njenega brata našli v sekundarni masovni grobnici v bližini Zvornika. Čeprav so našli le 30 odstotkov trupla, se je družina odločila za pokop v spominskem centru v Potočarih, ker, kot pravi, niso hoteli, da leži v neki vreči v Tuzli.
Vrnitev domov
»Nekatere je pred javnostjo še vedno sram reči, da se je v Srebrenici zgodil genocid. Pravijo, naj raje molčimo, da je to stvar preteklosti. Vlada nekakšna vsesplošna molčečnost. Le ko pride 11. julij, je Srebrenica polna ljudi, že naslednji dan pa je to prazno mesto, v katerem ostanejo samo tisti, ki tu živijo in delajo.«
Med njimi sta tudi njena mati in brat, ki sta se zaradi finančne stiske pred leti vrnila v domačo vas. Več mesecev sta živela med ruševinami nekdanjega doma, dokler jim niso z donacijo obnovili hiše. »Pusto je. Najhuje je, ker niso obnovili cest, zato je vas tako rekoč odrezana. Za nakupe in podobno porabite ves dan,« pravi Almasa, ki se, ko se zaključi študijsko obdobje, prav tako vrača domov. Sprva je sicer zelo težko prenašala samoto, zdaj pa je to postalo neke vrste terapija. »Na vse se navadiš, na tišino in mir, pa tudi na opustošenje,« pojasnjuje. Kot pravi, v nasprotju s številnimi drugimi strahu ne občuti - vse od vrnitve v domačo vas namreč niso imeli težav, nihče jim ni grozil ali jih prestrašil, pa tudi odnosi med mladimi se po njenem mnenju izboljšujejo. »Starejše generacije, ki so sodelovale v vojni, mladim ne morejo več v tolikšni meri oprati možganov, zato mlajše, izobražene generacije vedo, kaj se je zgodilo v Srebrenici.«
»Če je moja prihodnost tu, ne vem, a upam. V nekaj morate verjeti,« pravi 28-letnica, ki v Tuzli zaključuje študij angleščine. Da bo dobila službo, ne pričakuje, zato se bo po zaključku študija najverjetneje vrnila v Skejiće. »V življenju pridete do spoznanja, da če ne najdete svojega mesta, je čas, da se vrnete domov.«
