Tiskane izdaje
Oblast v Skopju je – po zgledu sosednje Srbije – očitno sprejela odločitev, da karavani človeške tragedije omogočijo čim hitrejši prehod skozi njihovo državo, v katero dnevno vstopi več kot 3000 beguncev in priseljencev. Vlaki, avtobusi in taksiji z makedonsko-grške meje neprekinjeno vozijo ves čas. Zdi se, da je »logistika« stekla. A to brez politične odločitve preprosto ne bi bilo mogoče. Sodeč po podatkih iz vzhodnoegejskih grških otokov, kamor vsak dan prihaja na tisoče novih ubogih duš, se karavana velike človeške tragedije, ki jo Evropska unija spremlja obnemelo, arogantno in skoraj nasilno tiho, še dolgo ne bo prekinila.
Mudi se
A ljudem na poti proti Evropi se mudi. Zelo mudi. Madžarska bo namreč v torek za begunce in priseljence uradno zaprla svoje meje, ilegalni prestop meje pa »kriminalizirala«. Ob postavitivi zidu in bodeče žice ter napotitvi policijskih in vojaških okrepitev na 175 kilometrov dolgo mejo s Srbijo, se bo položaj beguncev in priseljencev na »balkanski poti« gotovo še poslabšal.
»Ne bomo spali. Vse bomo naredili, da čim prej pridemo do madžarske meje. Na poti smo mesec in pol. Ene same noči nismo preživeli v zaprtem prostoru. Utrujeni smo, a zdaj si ne smemo dovoliti, da obstanemo pred madžarsko mejo. Mudi se nam! Mislite, da imamo dovolj časa?« me je vprašal Ahmad iz sirskega Idliba, ki je na poti skupaj z ženo in dvema otrokoma. Ahmad je končal študij geografije, njegova žena je bila pred vojno zaposlena v enem izmed državnih uradov. Njuna hiša je bila porušena v spopadu uporniških milic in vladnih sil. Niso imeli izbire. Morali so zbežati. Iz turškega Bodruma so na Kos pripluli v starem gumijastem čolnu. Ahmad je, ko je opisoval svojo »pomorsko« izkušnjo, prebledel. Uspelo jim je šele v drugem poskusu, saj so jih turški prekupčevalci, ki vsak dan na račun sirske tragedije služijo milijone evrov, prvič prevarali. Vzeli so denar, prostora na čolnu pa zanje ni bilo. »Pritožite se policiji, so nam dejali prekupčevalci, in se nam režali v obraz,« je povedala 28-letna Asma in svoja razigrana otroka potisnila spet v vrsto, v kateri so begunci čakali na večerni vlak proti srbski meji. Ob tem mi je dejala, naj se v njenem imenu zahvalim makedonskim aktivistom, ki so bili po njenih besedah prvi ljudje na dolgi poti, ki so njeni družini izkazali dobrodošlico.
Človečnost
Štiriindvajsetletni Gabriela Andreevska si je v zadnjih dveh mesecih, ki jih je preživela med dajanjem pomoči beguncem in priseljencem, ki pri Gevgeliji množično prestopajo grško-makedonsko mejo, pozdravila depresijo. Spoznala je globoko bolečino, travmo in nesrečo drugega, kar jo je osvobodilo balastnega jopiča udobja in »zeitgeistovske« vpetosti v agresivno samoljubje.
V prvi stik z begunci je prišla zgodaj spomladi, ko se je karavana velike človeške tragedije na svoji »balkanski poti« proti Evropski uniji začela preusmerjati proti makedonski meji. »Prihajam iz malega mesteca Demir Kapija, ki je od tu oddaljeno petdeset kilometrov. Spomladi so begunci mejo prestopali drugje in ne tu pri Gevgeliji, saj jih je preganjala policija in so se po Makedoniji gibali ilegalno. Zato so morali ves čas hoditi. Bili so v groznem stanju. Mnogi, ki so prišli v moje mestece, so bili videti kot hodeči mrtveci. Popadel me je strašen občutek krivde, a tudi sočutja. To me je – skupaj s prijatelji – pognalo v akcijo,« v improviziranem centru za sprejem beguncev in priseljencev, ki je tik ob »savanski« meji med Makedonijo in Grčijo, razlaga le na videz krhko dekle, ki je v Skopju končalo študij kulture civilizacij in vodenja konferenc, zdaj pa skupaj z ducatom prostovoljk in prostovoljcev vodi neformalno skupino makedonskih aktivistov, ki pomagajo beguncev in priseljencem (Help the Migrants in Macedonia).
»Razmere so vsak dan hujše. Tu sem od osem do dvanajst ur na dan. Malo, premalo nas je. Res je, da je zdaj, ko je meja zopet odprta in ni več nasilja nad begunci, vse skupaj poteka veliko bolj tekoče, a ljudi je iz dneva v dan več. Makedonija logistično ni bila pripravljena na kaj takega. Nujno potrebujemo pomoč Evrope, hkrati pa je tu premalo humanitarnih organizacij. Domačih in tujih. Večinoma smo odvisni od tega, kar nam podarijo lokalni prebivalci. Zdaj nam vsak dan uspe 'sestaviti' 2000 paketov hrane. Zame je to velik človeški čudež,« je pod šotorskim platnom z oznakami Organizacije Združenih narodov za begunce (UNHCR) svojo pripoved nadaljevala aktivistka Gabriela, ki z begunci hitro vzpostavi zelo pristen in topel odnos. To je ključ do sočutja. To je tisto, kar moderni Evropi najbolj primanjkuje.
Evropska trdnjava
