Tiskane izdaje
Vsako priznanje palestinskih prizadevanj po ustanovitvi lastne države nosi vrsto tveganj. Previdnost, ki so jo v preteklosti izkazovali evropski politiki, zadržani v korist interesov Izraela in prepričanja, da mora vsaka rešitev palestinskega vprašanja najprej temeljiti na dogovoru sprtih strani, se vedno bolj umika potrebi po načelnemu intervencionizmu.
Končni učinek tovrstnih podvigov je bil v preteklosti ponavadi ničen. Četudi se je na začetku zdelo, da obetajo znaten premik v razmišljanju, so poskusi vplivanja tretjih držav, brez dogovora, ki bi ustrezal tako Izraelu kot Palestincem, prinašali le malo razlogov za optimizem. Odločitev 274 britanskih poslancev, ki so včeraj presekali tradicijo in potrdili predlog nezavezujoče resolucije o priznanju Palestine, navzven deluje kot še en primer nadomeščanja elementa previdnosti z neposrednim poseganjem v spor, tokrat v državi, ki je vedno zagovarjala izrazito konservativen pogled na reševanje palestinskega vprašanja.
Glasovanje, ki se ga je udeležila ideološko pisana manjšina poslancev, nima posledic za vlado premiera Camerona, saj ga ni dolžna spoštovati. Pomembno je predvsem s simboličnega vidika. Britanija bi lahko bila svetla izjema v boju za pravice Palestincev. Vloga, ki jo je odigrala pri vzpostavljanju judovske države, in tesno zavezništvo z ZDA ji v primerjavi z drugimi evropskimi državami dajeta več pogajalske in politične moči, ki ju v preteklosti praviloma ni znala izkoristiti.
Pritisk javnosti
Uradno stališče britanske vlade, da mora »rešitev dveh držav« temeljiti na trajnem premirju med Izraelom in Palestinci, se zdi čedalje bolj sporno, predvsem s političnega vidika. Podatek, da britanska javnost čedalje bolj simpatizira s težkim položajem palestinskega naroda, sovpada s trendom, ki ga je v zadnjih mesecih mogoče opaziti tako rekoč po vsej Evropi. Izrael v senci krvavega posredovanja v Gazi in neuspešnih mirovnih pogajanj pospešeno izgublja boj za evropsko javno mnenje. Izid »povsem simboličnega« glasovanja v britanskem parlamentu, kot je dogajanje opisal eden od redkih nasprotnikov predloga, daje vtis, da mu utegne kmalu obrniti hrbet tudi uradna politika.
Kljub temu da se je včeraj udeležila razprave manj kot polovica članov spodnjega doma parlamenta, sta bila razmerje med podporniki in nasprotniki ter delitev glasov med posameznimi strankami več kot zgovorna indikatorja zaostrovanja strankarskih stališč do Izraela. Grahame Morris, laburistični poslanec in predlagatelj resolucije, je med govorom v spodnjem domu britanskega parlamenta poudaril, da priznanje Palestine Izraelu ne povzroča nobene škode. »Ravno nasprotno,« je zatrdil. Z njim so se strinjali ne le strankarski kolegi, temveč mnogi tekmeci iz vrst vladajoče koalicije. »Še preden sem postal torijec, sem bil prijatelj Izraela,« je pred poslanci dejal Richard Ottaway, predsednik vplivnega parlamentarnega odbora za zunanje zadeve. »Izraelu sem vedno stal ob strani, a čedalje bolj se zavedam, da počasi izgublja boj z javnim mnenjem.«
Vrednost simbolizma
Dejstvo, da je bilo javno mnenje eno od glavnih vodil poslancev pri glasovanju o resoluciji, zbuja pomisleke o tem, kako resno so pretehtali morebitne posledice svojih odločitev. Vsako priznanje palestinskih prizadevanj po ustanovitvi lastne države nosi vrsto tveganj, še posebno, ko med stranema ni niti najmanjše stopnje zaupanja. Brez tega je mir med Izraelci in Palestinci malo verjeten, je v komentarju izida glasovanja opozoril konservativni tednik Spectator. Pri tem je poudaril, da parlament z na videz pozitivno odločitvijo tvega, da postane le še en odvečen faktor v reševanju bližnjevzhodnega konflikta.
Previdnost, ki so jo v preteklosti pokazali britanski politiki, se vedno bolj umika potrebi po izražanju načelne podpore, ki pa sama po sebi ne prinaša rešitev in ne zagotavlja miru. Eden redkih, ki je opozoril na inkonsistentnost pravične drže, je bil Malcolm Rifkind, nekdanji zunanji minister, ki je dejal, da si želi videti nastanek palestinske države, a ne pod pritiskom zunanjih entitet. Predlog je bil po njegovem prenagljen.
