Problem, ki bi se ga dalo hitro rešiti

Ni pomembno, od kod prihajamo, ključno je, kam gremo. Z univerzalno mislijo o osvobajanju je katalonski zunanji minister­ Raül Romeva nakazal odločenost sedanje katalonske vlade, parlamenta in dela Kataloncev podati se na samostojno pot − v okviru EU.

Treba je slediti želji, hotenjem. Zdaj hoče velika večina Kataloncev glasovati na referendumu o svoji prihodnosti ..., a Madrid še naprej noče niti slišati o tem, je povedal Romeva na predavanju Building Europe by Democratic Processes (»Ustvarjanje Evrope z demokratičnimi procesi«). Priredili so ga pod okriljem Slovenskega društva za mednarodne odnose, udeležil se ga je tudi prvi slovenski predsednik Milan Kučan.

Odločenost aktualne vlade

V vladi Carlesa Puigdemonta, ki je dobila mandat po volitvah septembra 2015 in ima večino v parlamentu, po Romevovih besedah verjamejo, da ni več druge poti, kakor da pripravijo referendum o neodvisnosti. »Trudili smo se desetletja, ko smo se, denimo, pogajali o novem statutu o avtonomiji ali specifičnih pristojnostih na področju jezika in kulture, o možnih naložbah in vseh drugih rešitvah med sedanjo ureditvijo in neodvisnostjo: ali bi bil to federalizem ali konfederacija. Vse smo poskusili. V zadnjih letih smo kar dvajsetkrat prosili špansko vlado, da bi skupaj pripravili uradni referendum ali da bi nam to vsaj dovolila.«

Čeprav so bile prošnje demokratične in je željo po glasovanju množično ter vselej miroljubno izrazila tudi ulica, Madrid vztraja pri ne. »Zato zdaj Katalonci v vedno večjem številu dojemajo, da ni alternative«, in zato čedalje bolj sledijo odločenosti katalonske vlade in parlamenta, da je naslednji korak referendum. »Že 80 odstotkov prebivalcev Katalonije si želi oddati svoj glas, kar ne pomeni nujno, da bi izbrali neodvisnost, mnogi bi rekli ne …, toda hočejo glasovati.«

Podobno kot so se neuradnega in neobvezujočega glasovanja o tem, ali naj postanejo neodvisna država, udeležili že leta 2014. »Prišlo je 2,4 milijona ljudi, velika večina, okrog dva milijona udeleženih se je odločilo v prid neodvisnosti, preostali so se bodisi vzdržali bodisi bili proti.« Sledila je kazen iz Madrida: zaradi priprave neformalnega glasovanja so se znašli na zatožni klopi takratni predsednik katalonske vlade Artur Mas in še nekateri politiki iz njegove bližine. »Masu so pred dnevi za dve leti prepovedali opravljati javne funkcije … Samo zato, ker smo povprašali za mnenje ljudi, smo kaznovani.« Takšnih scenarijev, pravijo, v prihodnje ne bodo več dopustili, čeprav je očitno, da se zaradi spolitiziranih sodnih postopkov proti odločevalcem v Barceloni vedno več Kataloncev, ki so še pred časom morda mislili drugače, zdaj postavlja za odcepitev.

Mesto v Evropski uniji

Katalonska politika si prizadeva za drugačno prihodnost zdaj, ko je Evropa pred velikimi preizkušnjami in se neredki sprašujejo, ali je to – špansko-katalonski razplet je po načrtu Barcelone pričakovati še letos – pravi trenutek, da Katalonci uresničijo svoje večstoletne sanje. Romeva je prepričan, da realnosti ni mogoče prezreti, ampak se je treba soočiti z njo po najprimernejši poti. Najboljša smer so »demokracija, vrednote, dialog, izmenjava argumentov, debate, parlamentarizem«.

Na predavanju o postavljanju Evrope z demokratičnimi procesi je poudaril, da je mesto Katalonije, ki na tujem »za zdaj ne zahteva drugega, kot da jo poslušajo in ji dovolijo govoriti«, brez dvoma v Evropski uniji. »Smo del Evropske unije, 7,5 milijona Kataloncev je tudi državljanov Evrope, še več: Katalonija predstavlja 20 odstotkov bruto domačega proizvoda Španije, kar je dva odstotka evropskega BDP. Kar 80 odstotkov španskega izvoza gre iz države prek Katalonije, kjer ima sedež okrog 5000 mednarodnih podjetij, tudi investicijska so med njimi …

Številnih povezav med Katalonijo in drugimi konci Španije ter med Katalonijo in Evropo ni mogoče zanikati. Bodimo praktični: v čigavem interesu je, da bi ostali zunaj Evrope? Ni v interesu Katalonije, zagotovo tudi ne Španije, niti v interesu preostalih držav članic EU … Sploh pa nikjer ne piše, da bi bili, če bi postali neodvisna država, avtomatično izključeni iz Evropske unije. Tega ne trdi nobeno besedilo,« zato je tovrstno strašenje, ki si ga privošči španska vlada, neumestno in neracionalno.

»Tako ekonomsko uspešne in napredne družbe, ki je zdaj vpeta v vse evropske integracije, ne bi nihče odrival od sebe. Zato nas ne skrbi … Za prehod v novo realnost Evropske unije bi zadostovalo že nekaj sporazumov.« Seveda pa bi, kot je bil jasen Romeva, sledila pogajanja, podobno kot se po brexitu z EU pogajajo Britanci in bi se morali Škoti, če bi na svojem referendumu pred časom večinsko podprli Yes.

»Če bi se Katalonci odločili za neodvisnost, bo treba sesti za skupno mizo. Španija se bo morala pogajati z nami, v nasprotnem bo izgubila veliko ekonomske moči. Enako velja za Evropsko unijo.« Pogajanja bodo nujna na vseh ravneh, toda o marsičem bi se hoteli pogovarjati že prej … Kataloncem je, kot je poudaril Romeva, »mar za Evropo, želeli bi biti aktivno vključeni v reševanje težav, s katerimi se spopada, hoteli bi razpravljati o tem, kako se bo razvijala v ­prihodnje«.

A da bi razumeli krize in kaj vse gre na stari celini narobe, bi se morali bolj zavedati, kako politične elite povlečejo številne odločitve brez upoštevanja mnenja ljudi. Še drugače: »podcenjujejo jih …, kar ogroža evropski projekt«. Primer je brexit in svojevrsten primer je begunska kriza, ki vabi k širšim razmislekom o skupnosti, solidarnosti, vrednotah, skrbi za nemočne. Pred kratkim so na ulicah Barcelone na poziv županje človekoljubno protestirali proti španski vladi, ker ni pripravljena sprejeti evropsko zapovedane begunske kvote.

Manjši problem

Katalonska problematika je, kot je dejal Raül Romeva, »v resnici zelo preprost problem in eden manjših, s katerimi se sooča Evropa. Rešiti bi se ga dalo hitro.« Dialog, pogajanja, pripravljenost na pogovor … vseh vpletenih strani so vedno pravi obraz demokracije, zavračanje ne. A potrebno je eno: »politična volja, samo to«. Morda je še čas, da bi jo pokazali tudi v Madridu. Katalonska vlada nemara upa, da jo vendarle bodo, kajti kljub odločenosti, da pripravi referendum, se je še »pripravljena odprto pogovoriti o vseh opcijah, prav tako o federaciji ali konfederaciji. Rekli smo jim, naj preložijo svojo rešitev in da bomo potem vprašali ljudi, kaj si – ob neodvisnosti – mislijo še o drugih možnostih. Tega doslej niso storili, verjetno zato, ker nimajo predloga. Če bi ga imeli, bi ga verjetno že predstavili.«

Kaj bi morebitni preobrati tik pred zdajci povzročili pri zagrizenih zagovornikih neodvisnosti v močni katalonski civilni družbi, je novo vprašanje.