Tiskane izdaje
Berlin – Prvič po padcu berlinskega zidu bo v eni od nemških dežel vladala naslednica vzhodnonemške komunistične partije. Bodo Ramelow iz stranke Levica je kljub glasnim protestom svojih nasprotnikov v Turingiji prejel tesno podporo za koalicijo s socialdemokrati in zelenimi.
Glasovanje za prvega deželnega ministrskega predsednika iz stranke Levica je bilo tesno, zaradi izostanka enega samega glasu svoje koalicije je moral z nemškega zahoda uvoženi 58–letni sindikalni voditelj v drugi krog. V njem pa se je discipliniral tudi tisti verjetni socialdemokrat ali zeleni poslanec, ki je podvomil v razumnost sodelovanja z naslednico Stranke demokratičnega socializma ter s tem tudi vzhodnonemške Socialistične stranke enotnosti SED. V Nemčiji, ki je po združitvi leta 1990 sankcionirala politični in represivni aparat nekdanjega režima, že govorijo o zgodovinskem dogodku.
Za tiste, ki niso pozabili številnih žrtev vzhodnonemškega režima, se v Turingiji zdaj piše temačna zgodovina. Na deželnih volitvah je sicer zmagala dosedanja krščanskodemokratska premierka Christine Lieberknecht, a so se njeni socialdemokratski partnerji raje preselili v levi tabor, s protievrsko in vse bolj nacionalistično Alternativo za Nemčijo (AfD) pa pri CDU nočejo imeti nič skupnega ne na deželnih niti na zvezni ravni. Levica, ki jo v novih vzhodnih deželah že tradicionalno podpira pomemben delež volivcev, zato zdaj upa na rehabilitacijo v očeh zahodnonemških kritikov. Novi premier Ramelow je že poudaril, da zgodovinski dogodek ni njegova izvolitev, ampak petindvajseta obletnica pohoda demonstrantov nad deželno centralo in zapore razvpitega Ministrstva za državno varnost. Žrtvam Stasija se je tudi javno opravičil.
Vprašanje o zaupanju
Tudi Ramelowa pa so v minulih tednih obtoževali vpletenosti v dvomljiva z Levico povezana podjetja pod vodstvom nekdanjih Stasijevcev. Še več, v časopisnem intervjuju je napovedal konec prepovedi za nemško komunistično partijo KPD ter za nošenje simbolov nekdanje komunistične mladinske organizacije FDJ, nasprotuje tudi zmanjšanju pokojnin za nekdanje člane državnega in represivnega aparata Nemške demokratične republike. Nemški predsednik Joachim Gauck, pastor in oporečnik, in kot tak tudi žrtev komunističnega režima, se sprašuje, ali je Levica dovolj daleč od nekdanje SED, da ji je mogoče zaupati.
Strankin parlamentarni voditelj Gregor Gysi, ki se je tudi moral braniti očitkov o sodelovanju s Stasijem, pa že poziva k rdeče-rdeče-zeleni koaliciji tudi v bundestagu. »SPD ob strani Unije nenehno izgublja, socialdemokrati bi se morali z Levico pogajati tudi na zvezni ravni,« je nekdanji vzhodnonemški odvetnik ob »velikem, lepem dnevu, ki sem ga smel doživeti v svojem življenju« pozval še k politični revoluciji v kanclerski palači. Lanske parlamentarne volitve so socialdemokratom, zelenim in Levici prinesle majhno večino tudi v bundestagu, a so se pri SPD tedaj raje odločili za še eno vladno sodelovanje s CDU Angele Merkel. To pa so storili s stisnjenimi zobmi, saj se je že prva velika koalicija med leti 2005 in 2009 zanje končalo katastrofalno. Socialdemokratskega razočaranja ni pomirilo niti kanclerkino poudarjanje, da SPD ni veliko pridobila niti v opoziciji, v še eno španovijo z njo so se odpravili le po krščanskodemokratskem soglasju za večino socialdemokratskih programov od najnižje zajamčene plače do delnega zgodnjega upokojevanja. Zaradi tega zdaj mnogi krščanski demokrati verjamejo, da se država spet odpravlja na pot prevelike družbene potrošnje in gospodarskega nazadovanja, SPD pa vlada ali sovlada že v štirinajstih nemških deželah, zeleni v osmih, Levica sodeluje še v vladi Brandenburga, unija CDU/CSU pa samo še v sedmih deželnih vladah.
Mnoge konservativne politike je že zdaj strah, kaj bo, če se bo kanclerka Angela Merkel po treh mandatih poslovila ali bo njen na videz neustavljivi politični čar izgubil svojo moč. Prihodnja nemška politična razmerja bodo v veliki meri odvisna prav od tega, kar se bo zdaj dogajalo v Turingiji. Zagovorniki rdeče-rdeče-zelene koalicije upajo, da bo novi premier Ramelow nastopal socialdemokratsko, njegovi nasprotniki, da se bo tesna koalicija razbila na prvih resnih preizkušnjah. Poleg gospodarskih izzivov bo med njimi tudi odnos do neonacističnih gibanj, ki so v deželi morilske trojice NSU še posebej močna. Predstavniki nove vlade že napovedujejo konec infiltriranja neonacističnih gibanj s kriminalističnimi in obveščevalnimi agenti in čeprav se ti niso izkazali niti pri razkrivanju desetletnega ubijanja turških in grških priseljencev ter policistke Michèle Kiesewetter, ni jasno, kako bo boj proti vse bolj zaskrbljujočim rjavim gibanjem v novih nemških deželah potekal brez njih.
