Tiskane izdaje
»Danes je nov dan, nov mejnik za Turčijo, dan, ko se je Turčija ponovno rodila iz pepela!« je vzneseno vzkliknil Recep Tayyip Erdoğan v polnočnem govoru z balkona sedeža vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj. Takrat je že bilo jasno, da je na predsedniških volitvah (po pričakovanjih) zmagal v prvem krogu.
Napovedi teh za Turčijo zgodovinskih predsedniških volitev, več kot 52 milijonov volivcev je namreč predsednika prvič izbiralo neposredno, so bile dokaj točne. Dosedanjemu premieru Recepu Tayyipu Erdoğanu so napovedovali za nekaj odstotkov boljši volilni rezultat, toda tudi okroglih 52 odstotkov je bilo dovolj za prepričljivo zmago. Morda mu je tistih nekaj odstotkov pobrala nekoliko slabša volilna udeležba. Na volišča je odšlo skoraj 74 odstotkov volilnih upravičencev, kar je za evropske razmere ogromno, toda na lokalnih volitvah marca letos je svoje glasove v volilne skrinjice oddalo kar 89 odstotkov Turkov. Turški analitiki pravijo, da je bila udeležba nekoliko manjša tudi zato, ker so bili vsi vnaprej prepričani o Erdoğanovi zmagi.
Poraženo upanje
Na drugo mesto se je, kot je bilo pričakovati, uvrstil Ekmeleddin İhsanoğlu, 70, profesor, akademik in do decembra lani generalni sekretar Islamske konference (OIC), ki ima sedež v saudski Džedi. Dobil je nekaj več kot 38 odstotkov glasov. Bil je skupni kandidat največje opozicijske (in nekdanje Atatürkove) Republikanske ljudske stranke (CHP) in desničarske nacionalistične stranke MHP. İhsanoğlu je po objavi prvih delnih rezultatov takoj čestital Erdoğanu in pomenljivo dodal, da upa, da bo njegova zmaga dobro znamenje za demokracijo v državi. A Haluk Koç, tiskovni predstavnik Republikanske ljudske stranke, ni skrival razočaranja ob porazu njihovega kandidata: »Volitev ni izgubil İhsanoğlu. Poraženo je bilo upanje za čisto in pošteno politiko in za demokracijo.«
Tretjeuvrščeni kurdski pravnik in poslanec Selahattin Demirtaş, glasni podpornik protestnikov iz istanbulskega parka Gezi, predstavnik sodobne, mlade Turčije, ki mu pravijo tudi kurdski Obama, je volil med svojimi. V kurdskem Diyarbakırju. Predvolilne napovedi so mu napovedale okrog 7 odstotkov glasov. Dobil jih je nekaj manj kot 10 in se s tem močno približal (previsokemu) volilnemu pragu, zaradi katerega se nobena kurdska stranka ne more neposredno prebiti v parlament. To je vsekakor dobro znamenje za parlamentarne volitve prihodnje leto, je izjavil po objavi volilnih izidov. Demirtaş, 41, je sopredsednik kurdske Stranke za mir in demokracijo (BDP), ki se je s še desetimi levičarskimi strankami in gibanji povezala v Ljudsko demokratsko stranko (HDP).
Recep Tayyip Erdoğan, 60, se je za nastop na predsedniških volitvah odločil tudi zato, ker po statutu vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj (AKP) nihče ne more biti poslanec in ne premier več kot tri mandate. A to so v bistvu nepomembne tehnične podrobnosti. Erdoğan je preprosto zastrupljen s slo po oblasti. To je zdaj edini motiv, zaradi katerega tako trdno vztraja v politiki, kjer je zdaj že natanko 20 let: od leta 1994, ko je postal župan Istanbula. Pred 11 leti je postal premier, ko je njegova novoustanovljena AKP leta 2002 prepričljivo zmagala na parlamentarnih volitvah. Ker bo čez pet let zanesljivo poskušal ponoviti mandat, bo na oblasti lahko do leta 2024. In s tem seveda do stote obletnice turške republike (leta 2023), ko bo po dolžini vladanja (skupaj s premierskim položajem) na čelu Turčije dlje kot njen ustanovitelj Kemal Atatürk.
V imenu vseh
Erdoğan je po objavi prvih neuradnih volilnih izidov najprej krenil k molitvi v Eyüpovo mošejo v Istanbulu, okrog polnoči pa je z balkona vladajoče AKP v Ankari nagovoril privržence. »Ne bom le predsednik tistih, ki so me volili. Bom predsednik vseh 77 milijonov Turkov! Danes ni nihče izgubil, kajti prihodnost Turčije je svetlejša kot kadarkoli,« je prepričeval privržence v govoru, ki ga je v živo prenašala televizija.
Inavguracija bo 28. avgusta, ko se bo Erdoğan kot dvanajsti predsednik Turčije po vrsti uradno preselil v predsedniško palačo Çankaya v Ankari. Takrat se bo iz nje izselil dosedanji predsednik Abdullah Gül, ki se je v zadnjih letih politično malce odmaknil od Erdoğana. Ta bo še naprej držal roko nad svojo stranko in nad vlado, ki naj bi jo po nekaterih namigih iz Ankare vodil zunanji minister Ahmet Davutoğlu, sicer osebni Erdoğanov prijatelj.
Predsednik evropske komisije José Manuel Barroso in predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy sta v čestitki Erdoğanu izrazila upanje v okrepitev sodelovanja v prihodnje in tudi, da si bo na predsedniškem položaju prizadeval za spravo, ki jo obljublja. Turčija je po njunem mnenju pomembna partnerica Evropske unije: država kandidatka v pogajalskem procesu za vstop v Unijo, soseda, pomembna trgovinska partnerica in zaveznica na področju zunanje politike.
»Zaupava vam, da boste ohranili spravno vlogo, ki jo vključuje vaš novi položaj, in si prizadevali za vključitev vseh skupnosti, prepričanj, mnenj in življenjskih stilov turške družbe,« sta zapisala v čestitki. Opozorila sta ga tudi na nerešeno kurdsko vprašanje. Na gordijski vozel, ki ga Erdoğan v dobrem desetletju vladanja še ni upal in ne znal presekati.
