Tiskane izdaje
Srbsko islamsko skupnost so res razdelili bošnjaški verski voditelji, vendar poznavalci opozarjajo, da napete razmere ustrezajo tudi Beogradu, ki prek varnostnih služb brez težav nadzira in usmerja krizno žarišče. Čeprav bi lahko srbska oblast opravila s skrajneži po hitrem postopku, tega ne stori, ker radikalizem bolj škodi muslimanom kot pravoslavcem. Po navedbah balkanskih medijev, ki povzemajo Deutche Welle, zavedeni in zmanipulirani muslimani, ki so praviloma neizobraženi in se hitro podredijo ideologijam, gledajo na druge muslimane kot na nevernike. Namesto da bi se borili proti krivicam, ki prizadevajo bošnjaški narod, nasilno obračunavajo s svojimi rojaki.
Problem brezposelnost,
Iz zadnje raziskave Helsinškega odbora za človekove pravice je še razvidno, da je vsak deseti anketiranec prepričan, da se je pravično boriti v drugi državi za obrambo islama. V skladu Front iz Novega Pazarja v tej zvezi pojasnujejo, da je radikalizem posledica slabega gospodarskega položaja, pripadnost radikalnim šolam pa je tudi izraz potrebe mladih, da nekam pripadajo, in vprašanje identitete.
Srbska policija je nazadnje postregla s podatkom, koliko ljudi je res odšlo iz Sandžaka na tuja bojišča v začetku leta. V zadnjih štirih letih naj bi tako odšlo v boj v Sirijo in Irak petdeset srbskih državljanov, osem jih je menda izgubilo življenje, sedem pa se jih je vrnilo v Srbijo. Po podatkih ministrstva za notranje zadeve se je lani njihovo število zmanjšalo, ker je vlada sprejela spremembe kazenskega zakonika, ki prepoveduje tako udeležbo kot organiziranje in novačenje borcev za vojskovanje na tujih bojiščih. Srbska policija je na tej podlagi, kot so poročali mediji, prijela pripadnike nevladne organizacije Furkan, ki jih obtožnica bremeni usposabljanja ljudi za teroristična dejanja, vendar tožilstvo molči o njenem epilogu. Ker po prvih senzacionalističnih novicah v srbskih medijih javnost ni izvedela ničesar več, v Novem Pazarju predvidevajo, da se bo zgodba končala podobno, kot se je zgodba z aretacijo ninanjske skupine leta 2007. Zadevo so razglasili za državno tajno, javnost pa ni nikoli izvedela, kaj se je zgodilo s skupino vahabitov, obtoženih terorizma.
Po navedbah nevladne organizacije Mednarodna krizna skupina (ICG) so se v Sandžaku vahabiti pojavili leta 1997, medtem ko so ustanove, kjer pridigajo vahabizem, nastale leta 2000. Sodeč po zadnjem poročilu ICG je v Sandžaku okoli 300 privržencev vahabizma, med katerimi jih je le petdeset aktivnih. Prepoznavni so po kratkih hlačah in dolgih bradah, delujejo pa v neuradnih džamijah in zasebnih objektih. Balkanski mediji povzemajo po Deutche Welle, da se v Novem Pazarju z roko v roki sprehajajo tako dekleta v poletnih oblekah kot pokrite z burko, nikabom ali hidžabom ter fantje z dolgimi bradami ali obriti na balin, bolj kot z vahabizmom pa si razbijajo glave z delovnimi mesti.
Islamska skupnost
V nevladni organizaciji Urban pojasnjujejo, da gre praviloma za religijski radikalizem in da pripadniki vahabitskega gibanja niso nujno militantni. Prepričani so tudi, da večina ni pripravljena stopiti na teroristično pot in da je ekstremizem, ki ga ni mogoče pripisati veri, prisoten le v glavah posameznikov. Povezan da je z organiziranim kriminalom, ker imajo tisti, ki novačijo mlade za vojskovanje na tujih bojiščih, obsežne kazenske dosjeje o trgovanju z drogami in orožjem. Kot še menijo, večina služi za topovsko hrano, čaka pa jih zanesljiva smrt, ali na bojišču ali od roke njihovih delodajalcev, ki jim ne pade niti na kraj pameti, da bi jih izplačali.
V iskanju krivcev in lukenj v družbi, ki rojevajo skrajneže, poznavalci kažejo s prstom na verske voditelje. Kot navaja Deutche Welle, se v Sandžaku od leta 2007 delijo imami, hodže, profesorji, učitelji verouka, družine in džamije, kar je privedlo do tega, da se brat ne udeleži dženaze za pokojnim bratom samo zato, ker ne pripadata isti islamski skupnosti. V teh razmerah, kot poudarjajo v pobudi za spravo islamskih skupnosti, je vzklilo na desetine islamskih skupnosti in nevladnih organizacij, ki delajo in pridigajo, kar se jim zahoče. Njihova skupna značilnost je, da še nobena ni nedvoumno obsodila terorizma, verski voditelji pa mlade prepričujejo, da se bodo kot mučeniki dobro zapisali pri Alahu. Izstopa nekdanji imam in politični voditelj Muamer Zukorlić, ki je bil v javnosti že večkrat obtožen, da podpira radikalne islamistične ideje in vahabijsko gibanje. Zukorlić se je za srbske medije opravičeval, da je šlo vedno za odziv na nasilne in nepravične napade na islamsko skupnost, ki za lastno obrambo ni imela nobene druge izbire.
