Tiskane izdaje
Ocena, ki so ji pripravili v uradu kanclerke Angele Merkel, in na katero se sklicuje dnevnik Die Welt, ki naj bi imel dostop do dokumenta, je zaskrbljujoča. V uradu nemške kanclerke namreč ugotavljajo, da arabske zalivske države, med katerimi prevladuje Saudska Arabija, s svojo izdatno finančno pomočjo, gradnjo mošej in pošiljanjem radikalnih pridigarjev že dalj časa načrtno širijo svojo vahabitsko, salafizmu zelo podobno inačico islama in s tem sistematično večajo svoj vpliv ne le na Kosovu, ampak tudi v islamskih skupnosti na območju celotnega Zahodnega Balkana.
Na Kosovu naj bi bilo to zaznati že kmalu po koncu vojne leta 1999, ko sta bila saudski denar in vpliv pri okrevanju obubožane nekdanje jugoslovanske avtonomne pokrajine in tudi pri vzpostavljanju samostojne države, ki jo je potem priznala večina članic EU (razen petih) še kako dobrodošla. Vendar pa sta sčasoma nekoč tolerantno kosovsko muslimansko družbo krepko preobrazila in jo v veliki meri tudi radikalizirala.
Radikalizacija Kosova
To ugotavljajo tudi kosovski preiskovalci, ki so v zadnjih nekaj letih identificirali več sto državljanov Kosova, ki so se pridružili teroristični organizaciji Islamske države, kar je v evropskem merilu, upoštevajoč skromno število kosovskega prebivalstva, zelo veliko, če ne kar največ v Evropi.
Po oceni nemške zvezne vlade, zapisani v odgovoru na poslansko vprašanje parlamentarne frakcije Levice in poslanke kurdskega rodu Sevim Dağdelen, je namreč pri širjenju tega vpliva »mogoče zaznati kontinuirano, že več let trajajoče angažiranje saudskih finančnih ustanov, posameznikov, nevladnih, vladnih in tudi na pol vladnih institucij v tako imenovani kosovski islamski skupnosti«.
Rastoči vpliv Turčije
Nemška zvezna vlada v odgovoru na poslansko vprašanje med drugim odgovarja, da se na Balkanu krepi tudi vpliv Turčije. Intenzivno ga je zaznati »vse od zmage turške Stranke za pravičnost in razvoj (AKP) leta 2002 in vzpona vse bolj avtoritarnega turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, ki je prinesel tudi novo strateško usmeritev turške zunanje politike na Balkanu«. Sprememba je bila najbolj očitna v času prejšnjega turškega zunanjega ministra Ahmeta Davutoğluja, ugotavlja poročilo, ko naj bi šlo za poudarjeno »krepitev vpliva na območjih nekdanjega otomanskega cesarstva« in za »prevzemanje aktivnejše vloge v regiji«.
Ena izmed posledic te spremembe je bila, da so se konflikti med Erdoğanovo vladajočo AKP in v ZDA živečim klerikom Gülenom, ki ga oblasti v Ankari obtožujejo vojaškega puča, s tem začeli prenašati tudi na take balkanske države, kot so Bosna in Hercegovina, Albanija, Makedonija in Kosovo. V marsičem tudi zato, ker se je Erdoğanova oblast tudi na »svojih interesnih območjih« Balkana odločila brutalno obračunati z osovraženim klerikom in njegovimi nauki, s čimer so se turška notranjepolitična obračunavanja in čistke prenesli tudi v islamske skupnosti v tujini. Turška vlada se je namreč v svoji vnemi odločila zapreti tudi vse izobraževalne ustanove, ki naj bi bile v tujini povezane z Gülenovim gibanjem, kar je konflikte sprožilo tudi v tamkajšnjih islamskih skupnostih. Samo na Kosovu naj bi bilo kar pet takih institucij.
Kaj dela Kfor?
»Škandal je, da se vse to dogaja pred očmi Kforja in da na Kosovu ob navzočnosti nemških vojakov nastajajo islamski teroristični centri, v katerih saudski pridigarji nasilja in sovraštva lahko nemoteno utrjujejo svoje ideološke temelje,« Welt citira poslanko nemškega parlamenta Dağdelenovo, ki zato zahteva odločno ukrepanje tako parlamenta kot nemške vlade. Prepričana je namreč, da je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan prav na območjih, ki jih nadzoruje Kfor, dobil »proste roke za izvajanje svoje neoosmanske imperialne politike«, in da je s tem tudi na Kosovu »dobil priložnost za izvajanje svoje politike čiščenja«. Kar bi moral biti po njenem prepričanju le še dodaten razlog, da Nemčija »končno in radikalno spremeni svojo politiko do Turčije, Erdoğanu pa jasno pokaže, kje mu je mesto«.
