Registracija bežečih in iskanje »varnih držav izvora«

Begunska kriza je takoj po tistem, ko je nemška kanclerka Angela Merkel pred tednom dni napovedala, da se bomo v EU v prihodnje z begunci ukvarjali veliko bolj kot z vsemi drugimi krizami, dobila vseevropske, tako rekoč apokaliptične razsežnosti.

Dinamika dogajanja, ki smo jo minuli konec tedna lahko spremljali na grško-makedonski meji, pa tudi ob Rokavskem prelivu, kjer francoski in britanski orožniki pri nasilnih ukrepih proti beguncem niso nič zaostajali za makedonskimi, je očitno do te mere pobegnila nadzoru, da sta šefa dveh uradno še vedno vodilnih članic Unije včeraj morala sesti za skupno mizo. Evropa nujno potrebuje skupno akcijo, čeprav tudi pogledi nemške kanclerke Angele Merkel in francoskega predsednika Françoisa Hollande, sodeč po tistem, kar državi z begunci počneta vsaka na svojem notranjepolitičnem področju, niso ravno usklajeni in se ne razlikujejo dosti manj kot pogledi vseh drugih članic.

»Nesprejemljivo je, da vse evropske institucije še vedno delujejo s sedanjim tempom, medtem ko se ob sredozemskih obalah in v Grčiji dogaja drama, kakršne še nismo videli,« sta že pred srečanjem Merklove in Hollanda konec minulega tedna udarila po mizi notranja ministra obeh držav Thomas de Maizière in Bernard Cazeneuve, ki sta morala pripraviti berlinsko srečanje. Oprijela sta se praktično edine teme, pri kateri je ta trenutek mogoče na hitro najti vseevropski kompromis: Enotne evropske definicije, kaj naj bi za vse pomenila po evropsko določena pravica do azila in katere države bi po tej definiciji lahko veljale za »varne države izvora«, tako da bi jim Evropa lahko po hitrem postopku vrnila velik del beguncev.

Po nemškem prepričanju med take varne države najprej sodijo vse kandidatke za vstop v Evropsko unijo, kar ta trenutek velja predvsem za države iz zahodnobalkanske »čakalnice«. Nemčija je že lani tri balkanske kandidatke, Srbijo, Makedonijo ter Bosno in Hercegovino, razglasila za demokratične in varne, zato lahko vsakič, ko njeni prosilci v Nemčiji zaprosijo za politično zatočišče, begunce po hitrem in poenostavljenem postopku pošlje nazaj v domovino. Problem ni ravno minoren, kajti lani je bilo po podatkih Evrostata med vsemi begunci, ki naj bi jih Evropa sprejela, več kot 60.000 beguncev samo z Balkana (predvsem s Kosova in iz Srbije), ki spretno izkoriščajo nemško zakonodajo in v času, ko v resnici iščejo delo, s sklicevanjem na pravico do azila dobivajo relativno visoka nadomestila. Po novem predlogu naj bi na seznam varnih držav zato zdaj uvrstili tudi Albanijo, Črno goro in Kosovo, kar bi močno zmanjšalo pritiske beguncev iz držav, ki do begunskega statusa niso upravičene.

Registracija beguncev

Druga skupna točka, na kateri bi vodilni članici Unije lahko dokaj hitro dosegli vseevropsko soglasje, je ustanovitev tako imenovanih »hotspots« centrov za registracijo beguncev. Ti naj bi po možnosti že do konca leta nastali predvsem v Italiji in Grčiji, kjer je vstop še vedno najbolj problematičen. S takimi centri za registracijo, v katerih bi sodelovali tako eksperti iz različnih evropskih uradov kot iz posameznih članic, bi preprečili nenadzorovano »prelivanje« beguncev po Evropi brez meja, kar po trditvah nemškega notranjega ministra de Maizièra že ogroža schengenske pridobitve EU. Niti bogata Nemčija po njegovem zatrjevanju namreč ne zmore na dolgi rok vsako leto sprejeti do 800.000 prosilcev za zatočišče, kolikor se jih napoveduje letos. Zato od evropske komisije ne zahteva le pravičnejše porazdelitve beguncev, ampak tudi pritisk na tako imenovane države izvora, kot so Tunizija, Maroko ali Senegal, kjer za begunce ni neposredne nevarnosti, da bi bili preganjani. EU bi se s temi državami lahko dogovorila o vračanju prebežnikov, še zlasti, če bi pripravljenost na tak dogovor povezali z izdatnejšo evropsko razvojno pomočjo, ki bi jo afriške države v tem primeru dobile.