Reševanje podnebja po knjigovodsko

Bruselj – Evropska unija (EU) na svetovni ravni ostaja najbolj ambiciozna v boju proti podnebnim spremembam, vendar so pogajanja držav o delitvi bremen pri uresničevanju ciljev klasična politična trgovina.

Tako so se ministri EU za okolje na zasedanju v Luxembourgu le strinjali o načinu zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov v obdobju 2021–2030. Cilj Unije je zmanjšanje izpustov v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami (ETS), za 30 odstotkov glede na leto 2005. Ti sektorji so kmetijstvo, transport, zgradbe. Prizadevanja v bolj revnih članicah bodo lahko manjša kot v bolj razvitih. Slovenija bo leta 2030 morala imeti 15 odstotkov manj izpustov kot leta 2005. V sektorjih v sistemu ETS, ki vključuje industrijo in elektrarne, naj bi se izpusti v celotni EU zmanjšali za 43 odstotkov.

Svetovna podnebna prizadevanja, ki so dosegla vrh na veliki konferenci v Parizu konec leta 2015, najbolj spodkopavajo v Washingtonu. Ameriški predsednik Donald Trump je namreč le nekaj mesecev po prihodu v Belo hišo napovedal, da bodo ZDA izstopile iz pariškega sporazuma. V skladu z njim bi si države morale prizadevati ne le za omejitev zvišanja na 1,5 stopinje nad predindustrijsko dobo. To, kar so države doslej ponudile, še zdaleč ne zadošča niti za omejitev pri dveh stopinjah, a pričakovano je bilo, da bodo v prihodnjih letih ambicije le večje.

V pogajanjih med članicami EU se je, denimo, razpravljalo o izhodiščnem letu za odreditev prihodnjega letnega znižanja. Manj razvite države, ki bodo do leta 2020 še lahko zviševale izpuste, so zavračale predlog evropske komisije, da bi bili podlaga povprečni izpusti v obdobju 2016–2018. Njihove želje so bile upoštevane. V pogajalskem procesu se je oblikoval še predlog, da bi vzpostavili posebno rezervo dovoljenj za izpuste (za 115 milijonov ton), do katere bi lahko dostopale podpovprečno razvite članice, ki bi do leta 2020 imele manj izpustov, kot je bilo zahtevano.

Kompromis za Slovenijo

Ker bi tako lahko imele več izpustov, kot je predvideno, se v okoljevarstvenih nevladnih organizacijah zgražajo. »Vse skupaj je videti kot lažna knjigovodska operacija, s katero bodo cilji doseženi le na papirju,« je pogajalski proces opisal evropski direktor mreže za podnebno delovanje (CAN Europe) Wendel Trio. Članicam EU očitajo dvoličnost, saj da sicer veliko govorijo o podnebnih prizadevanjih, v praksi pa želijo narediti čim manj. Po podatkih CAN bodo vse luknje, ki so bile dovoljene v načrtih EU, povzročile, da se bodo izpusti do leta 2030 zmanjšali za le 23 odstotkov.

Zadnji up za nevladnike je evropski parlament, ki bo v prihodnjem obdobju soodločal pri sprejemanju zakonodaje. Tudi Slovenija, ki je že dobila nekaj olajšav, ker bo tranzit v prometu hitro naraščal, si je posebno prizadevala za več prožnosti v drugem delu svežnja – uredbi, ki ureja vključevanje izpustov pri rabi zemljišč in gozdarstva. Če bi obveljal prvotni načrt evropske komisije, bi bila pri gozdovih referenčno obdobje leta med 2000 in 2009, ko je bilo v slovenskih gozdovih posekanega le 37 odstotkov prirastka ali skoraj dvakrat manj, kot je bilo povprečje EU.

Ker gozdovi vsrkajo ogljikov dioksid (ponori), lahko država z njimi ublaži cilje glede zmanjševanja izpustov. Ker pa bo Slovenija v prihodnje sekala več prirastka kot v referenčnem obdobju, bi po predlagani metodologiji morala narediti več, ker da z večjo sečnjo računovodsko ustvarja več izpustov. Slovenski pogajalci so opozarjali, da bi bil takšen položaj povsem nesmiseln. V podobnem položaju je bila Finska. Na koncu je bil predviden kompromis, ki upošteva večjo načrtovano sečnjo pa tudi drugačno obravnavo sečnje starejših dreves z nižjim vsrkanjem CO2.