Reševanje uganke z imenom Macron

Tudi francoske volitve so bile v znamenju globalizacijskih strahov.

Objavljeno
10. maj 2017 20.43
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Bruselj – Prihodnja vloga­ ­Emmanuela Macrona na evropskem odru je ena večjih neznank o novem francoskem predsedniku. Očitno je, da si želi ne samo Francijo, marveč tudi celotno EU spraviti v tek, a doslej so znani kvečjemu obrisi njegove politike.

»V primerjavi s Tonyjem Blairom ali Matteom Renzijem Macron vsaj ve, kaj govori, kadar govori o reformi EU,« je na okrogli mizi Evropskega političnega centra ocenil nekdanji evropski poslanec iz Združenega kraljestva, federalist Andrew Duff. Analitiki sicer priznavajo Macronu odlično poznavanje EU in poudarjajo njegovo naklonjenost Uniji, toda dolgoletni dopisnik iz Pariza in Politicov kolumnist Paul Taylor je opozoril, »da francoska globoka država ni prenehala obstajati«. V njej prevladuje logika intergovern­mentalizma, odločanja v Uniji na vladni ravni, v škodo skupnih ­institucij.

Po Taylorjevem mnenju je poglavitno vprašanje, ali bo Macron izkoristil učinek navdušenja nad njim, ki je primerljivo s časom Johna F. Kennedyja ali Baracka Obame, za izpeljavo reform. »Zaveda se, da ga bosta Evropa in svet obravnavala resno samo, če bodo sprejemali strukturne reforme in ravnali fiskalno odgovorno,« je povedal Taylor. Veliko da je odvisno od prihodnje sestave nacionalne skupščine in posledično vlade, ki bo delovala z Macronom. »Francozi so boljši v revolucijah kot v reformiranju,« je prepričan Taylor.

Poglabljanje reform

Tudi strokovnjakinja za EU s Svobodne univerze v Bruslju Amandine Crespy je ocenila, da Francija za vrnitev verodostojnosti potrebuje reforme in odgovorno proračunsko politiko. Če se bo okrepila gospodarsko, da bo močnejša tudi politično. Nasploh je razširjeno pričakovanje, da mora Francija sprejeti reforme, kakršne je pred skoraj poldrugim stoletjem, v času socialdemokratskega kanclerja­ Gerharda Schröderja, sprejela Nemčija in se izvlekla iz velike krize, med katero je imela več kot pet milijonov brezposelnih. Amandine Crespy pričakuje poglabljanje reform, nakazanih že v času Françoisa Hollanda.

Vsekakor bodo morali Macronove predloge na ravni evrskega območja ali celotne EU najprej uskladiti z Berlinom. Strokovnjakinja je opozorila na neutemeljeno pričakovanje v Parizu, da bi z vzpostavljanjem novih struktur v evrskem območju Francija samodejno lahko bolje uveljavljala svoje vsebinske interese. Institucio­nalno predrugačenje je povezano še z zapletenim spreminjanjem pogodb, ki si ga v Evropi še nihče ne želi. Poleg tega je vzpostavitev pravega finančnega ministra v evrskem območju, ki bi lahko odločal o proračunih članic, v današnjih okoliščinah videti kot iluzija.

»Protekcionizem ne varuje«

Z Macronom, navdušenim Evropejcem, naj bi se Francija vrnila na evropski oder. »Bila je odsotna pri glavnih odločitvah v EU. Hollande je francoski predsednik, ki je na zasedanjih evropskega sveta govoril najmanj,« je ocenil direktor bruseljskega dopisništva Radia France Quentin Dickinson. Tudi v institucijah se je francoski vpliv zmanjšal, Unija da je za Francoze, ki naj bi bili prežeti z evroskepticizmom in nezanimanjem za EU, »abstraktna entiteta, daleč od Francije«. Kvečjemu da je lahko dežurni krivec. Macron naj bi sledil pravilu vrniti Francijo v EU in EU v Francijo.

Sicer je zagovornik močne EU, ki bo v času globalizacije in čedalje bolj nemirnega sveta varovala Evropejce. Francija je ena od članic z najbolj zakoreninjenim protekcio­nističnim razmišljanjem. Zapiranje pred svetom je bilo osrednje sporočilo Marine Le Pen. Evropska komisija je le tri dni po francoskih volitvah predlagala razmislek o odzivih EU na globalizacijo. »Protekcionizem ne varuje,« je eden od njenih sloganov. Lahko sicer omogoči kratkoročno olajšanje, a zgodovina je pokazala, da nikoli ni imel trajnega uspeha; pogosto je vodil v katastrofo.

Primer negativnih učinkov protekcionizma da je velika depresija v tridesetih letih 20. stoletja, ki je na koncu pripeljala do vojne. »Če zapremo naše meje, bodo drugi naredili enako. Vsi bomo poraženci. To velja zlasti za Evropo, ki je visoko integrirana v globalne vrednostne verige,« je sporočil Bruselj. Zvišanje trgovinskih ovir za 10 odstotkov da povzroči znižanje nacionalnega prihodka za 4 odstotke. Unija se v svetu rada predstavlja kot zastavonoša svobodne, poštene in na pravilih temelječe trgovine. Po zmagi Donalda Trumpa v ZDA so takšna sporočila še jasnejša.

Po drugi strani si želi Bruselj čim bolj ukrotiti negativne posledice, denimo selitev proizvodnje v dežele z nizkimi socialnimi in okoljskimi standardi. Pravila globalne trgovine naj bi spremenili, da bo globalizacija vzdržna in bo koristila vsem Evropejcem. »Boljša razporeditev koristi globalizacije, povezana z učinkovitim socialnim varstvom, bo pomagala ljudem najti službo in olajšala prilagajanje spremembam.« Med drugim naj bi bilo premoženje bolj pravilno razporejeno, k temu naj bi pripomogla tudi davčna politika.